V noči na torek je grmelo med nalivi dežja  in jutro ni kazalo na lep dan. Odpeljali smo se proti Iški vasi, kjer smo  nekaj metrov za asfaltno cesto proti Gornjemu Igu  vstopili na kamnito markirano pot nad dolino Iške. Bujna domišljija pohodnikov je med pogovori  zlahka risala pod zamegljena drevesa tudi obrise medvedov. Gozd na desni se  je redčil in  pred nami se je  kmalu odprla  s soncem obsijana zelena planota z vasjo Gornji Ig. Nad vasjo se je dvigal Krim in meglena zavesa  je  prekrivala le še barje v daljavi.

Našo pozornost  je pritegnila ozka steza  ob robu planote s prepadno steno proti Iški, ki se je kmalu razširila. Ob stezi so med mokrim listjem  ždeli drobni cvetovi šmarnic, mi pa smo  prišli do gozdne ceste in se pri smerni tabli obrnili proti Rakitni. Sonce je posušilo vlago jutra. Hojo smo nadaljevali mimo oznak za Partizansko bolnico Krvavice skozi gozdove smrek in bukev.  Gledala sem gozdne jase, bile so kot zelene ptice,  ki so pristale in obstale sredi  gozda - tako je pristala in obstala  tudi kmetija Benko  z zgodovino, ob kateri  so za trenutek obstali tudi naši koraki.

Zapustili smo razpotje za Vrbico,  se dvignili do domačije Ustja  in se razgledovali po hribovjih  naokoli, vse do Snežnika in Slivnice v daljavi.  Nad  menoj je plavala tišina in samotnost področij medvedjega kraljestva naokoli.

Po dveh manjših vzponih skozi gozd smo prešli sedlo in  pred nami se je odprlo področje Rakitne s čudovitimi jasami in smrekami do tal. V zadnjem delu smo  hodili ob robu  prepadne doline potoka Tracana na levi  in vznožju vrha Rotovca. Vsrkavala sem vase vonj teh gozdov, trav in  pisanega cvetja. Ob občudovanju  mračic in ranjaka na robovih ceste smo naenkrat prišli do Rakitne in cerkve Sv. Križa, kjer nas je čakal avtobus.

"Tud dež je lahko poezija, le da ga ni preveč," sem se spomnila citata, ko sem v avtobusu pogledala skozi okno. Ja, tokrat dežja ni bilo, čutili smo le njegov priokus, ki je dan umil za nas, da je  hoja bila ena sama poezija.

Srečo pa je napisal: "Dan nam je bil še en dan, ki smo ga Sončki ukradli vremenu."

Besedilo:    Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos