Ko smo v zgodnjem jutru brzeli po avtocesti proti Gorenjski, so se na naši levi zarisali obrisi Julijskih Alp s Triglavom, na naši desni Kamniško-Savinjske Alpe s Kočno in Grintovcem, po odcepu proti Tržiču pa Karavanke s Košuto, Begunjščico, Stolom in Vajnežem.

Od našega izhodišča, Valvasorjevega doma pod Stolom, smo se mimo Potoške planine in studenca Urbas usmerili na neoznačeno stezico v gozd. Že na začetku smo se ustavili pri rumenih količkih ob "razpokah" v gozdu. Geologi z njimi označujejo premike zemljine v plazu Urbas, ki spet grozi Koroški Beli. Posledice aktivnega plazenja so trenutno zastajanje vode, okvare gozdnih cest in ukrivljenost dreves. Že leta 1789 se je sprožil plaz in zasul 40 hiš v naselju. Take vrste plazovi lahko pridrvijo v dolino, če se pomešajo z veliko količino vode in nastane tako imenovani drobirski tok - kot pred nekaj leti v Logu pod Mangartom.

Stezica  se je začela strmo dvigati, vmes smo se morali izogniti nekaj podrtim drevesom, saj za neoznačene steze markacisti PZS ne skrbijo. Nad gozdno mejo, pri bivaku, kjer bi se moral odpreti razgled, nas je zajela gosta megla. Ni se razkadila niti med hojo po travnatem pobočju Belščice, do njenega najvišjega vrha, Vajneža.

Po travnati stezici smo se vrnili do bivaka in nazaj skozi gozd do Valvasorjevega doma, kjer smo na soncu zaključil pohod. Žal je sonce posijalo prepozno, da bi posušilo meglo in nas obdarilo z izjemnimi razgledi z 2104 m visokega Vajneža.

Besedilo:     Sonja Repnik

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak