Po zelo deževni nedelji in malo manj deževnem ponedeljku se je v zahodni Sloveniji obetala razjasnitev. Ravno prav, saj hočemo v torek na Porezen. In smo šli, čeprav so se za popoldan v Julijskih Alpah obetale plohe.

Pod smučiščem Črni vrh nad Cerknim nas je zajela gosta megla, ki se je iz Davče valila na cerkljansko stran. Dva minibusa sta nas zapeljala še malo višje, pod greben Cimprovke, kjer smo pričeli z vzponom. Ko smo prišli iz senčnega gozda, nam je sončna bleščava skoraj vzela sapo. Na vzhodu se je v soncu pod nami bleščalo megleno morje in zakrivalo bližnjo okolico, na zahodu pa nas je pod modrim nebom vabil Porezen. Po slemenu Cimprovke vodi dobro uhojena steza sprehajalno krožne poti na Kopo, ki jo je uredilo turistično društvo Novaki v želji, da bi obiskovalcem približali ta malo manj znani del Cerkljanskega. In nismo bili razočarani. Le Kope, skalnate vzpetine na pobočju Cimprovke, zaradi nevarnosti zdrsa na strmi stezi v travnatem pobočju nismo obiskali.

V sončnem vremenu smo nadaljevali pot navzdol in se na robu travnatih Vrš razgledali proti jugu in zahodu. Pod nami je v tesni kotlini ležalo Cerkno, na desno sta se razprostirali Šentviška in Šebreljska planota, Vojskarsko planoto pa so zakrivali oblaki. Ob robu gozda smo pomalicali in poželjivo gledali številne dežnikarice, ki so rasle po travnikih. »Jih bomo nabirali nazaj grede«, smo sklenili. Preko sedla Velbnik smo nadaljevali pot na Medrce, kjer pa nas je že pričakala megla, ki je skrila Porezen. Namesto za vzpon po vetrovnem in meglenem JV grebenu smo se odločili, da gremo na Porezen po nekdanji vojaški cesti.

Na grebenu se nam je odprl pogled na Baško grapo in deloma tudi na Spodnje Bohinjske gore, celo Triglav se je dalo slutiti. Veter je odnašal in prinašal meglo, pred zaprto kočo je bilo senčno in hladno, zato smo kmalu odšli na vrh. Ker razgleda ni bilo, smo po skupinskem slikanju začeli sestopati na zahod proti Prehodu v dveh skupinah. Ena se je spustila po zahodnem grebenu, druga pa se je vrnila h koči in šla po zložnejši poti po pobočju. Skupaj smo nadaljevali pot po nekdanji vojaški mulatjeri preko južnega pobočja Porezna nazaj na Medrce. Vračali smo se čez Velbnik, kjer se je še pasla živina, nato pa kar po cesti do Razpotja, kjer sta na nas čakala minibusa. Megleni pokrov se je še znižal, tako da je zakril celo Kopo, kjer smo zjutraj uživali v soncu.

Cilj je bil dosežen, vremena pa ne moremo izbirati. Mogoče se še kdaj odpravimo na Porezen, saj je drugih poti na najvišji vrh Cerkljanskega hribovja še dovolj.

Besedilo:     Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik, Danica Kos