Vrhniški Sončki smo bili od septembra dalje bolj Senčki, saj z lepim vremenom nismo imeli sreče. Tudi na zadnjem pohodu ni bilo nič bolje, ko smo bili celo Meglenčki. Odpravili smo se v Polhograjsko hribovje, na Pasjo ravan in Sivko. Vremenska napoved je obetala oblačnost in na tihem smo upali, da bo bolj visoka, tam nad tisoč metrov. Pa se nam upi niso uresničili. Oblaki so se zadrževali med  800 in 1000 metri in v tej višini nas je vodila pot na oba vrhova.

Čeprav je cerkev sv. Lenarta že segala v oblake, smo se vseeno povzpeli na vrh vzpetine – kot bi se dražili z razgledom, ki ga ni bilo. Potem pa na cesto, kajti markirane steze v smeri Pasje ravni ni. Nič ni bilo s pogledom na razgiban svet grap in slemen, ne na polhograjsko in ne na poljansko stran. Le na bližnje kmetije ob cesti in sivino okoli nas.

Na vrh Pasje ravni nas je popeljala steza skozi še gostejšo meglo. Na ravnici, ki jo je za seboj na vrhu pustila JLA, so nas pričakale zaplate ledu, posledica nedavne odjuge. Potem pa kot čudež se je kar nenadoma megla razredčila in nad nami se je pokazala modrina neba. Škoda, ker gozd obrašča vršno ploščad in drevje ovira razgled. Uspelo nam je ujeti le pogled na zasneženi Storžič. Privoščili smo si malico, potem pa smo se spet »potopili« v meglo in nadaljevali pot proti Sivki. Kljub megli so se nekateri povzpeli na njen vrh. Drugi so šli po cesti pod Sivko z zaobljubo, da se še vrnejo v jasnem vremenu, saj slovi kot zelo razgleden vrh.

Namenjeni smo bili še na Planino nad Horjulom, pa nas je pomanjkanje markacij in zmeda v vrisanih poteh v različnih zemljevidih zapeljala na napačno pot. Hitro smo se odločili, da pot skrajšamo in se po najkrajši poti spustili v Lučine, kamor je po nas prišel avtobus.

Pohod smo zaključili s sklepom, da v te kraje še pridemo.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak