Sončki smo se prvi torek v oktobru odpeljali proti Pohorju. Avtocesto smo zapustili pri izvozu za Slovenske Konjice, se skozi Zreče pripeljali na Roglo, izstopili pri hotelu Planja in spili kavico v prijetnem delu hotela Stara koča.
Sledilo je Pohorje v megli in mi okoli novejše cerkve, kjer smo ogledovali kritino iz umetnega skrilavca na stožčasti strehi cerkve. Pri smerni tabli za Lovrenška jezera smo čez pašnike vstopili v gozd in po markirani poti med smrekami lepoticami prispeli na sedlo Komisija. Skoraj neopazno smo se dvignili do višine 1520 m in pri smerni tabli zavili desno na lesene podeste nad močvirjem Lovrenških jezer. S stolpa smo se razgledovali čez rušje, ki prekriva 22 ha veliko visoko barje, v katerem se kakor kača vije lesena pot in so kot okenca posejana Lovrenška jezera. Jugozahodnik je razpihal meglo in odnašal Sonjin glas, kaj razlikuje visoko barje od nizkega barja v naši domači okolici, kako je nastajalo visoko barje pred 8000 leti z odmiranjem šotnih mahov, ki so se v obliki šote nalagali na nepropustno geološko podlago. Sprehodili smo se med rušjem, kjer je našel svoje mesto islandski lišaj in kjer je med šašem pričenjala cveteti jesenska resa. Občudovali smo jezerca, napolnjena z deževnico, ki zaradi neprepustne podlage ne odteka. Gladina jezerc, ozaljšana z lokvanji, je odsevala temino barja in rušja.
Po lesenih podestih smo prehodili močvirje in vstopili v zavarovano območje Lovrenško-Ribniškega gozdnega rezervata. Nemirni pogledi so se ustavljali na visokoraslih smrekah in barvitih travah volka. V lahkotni hoji čez planje, značilne pohorske poseke, ki se ponovno zaraščajo, smo zapustili greben Planinka in sedlo Šiklarico. Hodili smo med rastlinjem trav, resja, grmov borovničevja in brusnic . Med rušjem smo v melodiji vetra ugledali Ribniško jezero in se čez Ribniški vrh spustili do Ribniške koče pod Malim Črnim vrhom. Po toplem obroku smo nadaljevali hojo na Črni vrh (1543 m), žigosali planinske dnevnike, sestopili v gozd in se po grebenu predali hoji navzdol do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo.
Klepet in smeh pohodnikov je polnil ozračje v avtobusu na poti skozi Legen in Slovenj Gradec ter vse do doma ni pojenjal. Zmagali smo 18,4 km dolgo turo čez Ribniško Pohorje, jo prehodili v 5 urah in eni minuti s poprečno hitrostjo 3,8 km/h. In naslednje dni nas niso prav nič bolele noge, iz česar sledi, da smo jesensko sezono Sončki začeli zelo zelo dobro uhojeni.
Zapisala: Marija Dolinar
