Na tokratni "Sončkov" torek smo začeli s hojo na pašni planini Jezerca na Krvavcu. Tihoto hladnega jutra v barvah jeseni je motilo le ropotanje gozdarskega stroja nekje v pobočju smrekovega gozda, ko smo se podali na široko pot čez planino in ob opazovanju krvavških vrhov z znanim oddajniškim stolpom, obsijanim z vzhajajočim soncem, naenkrat prišli pod iglavce na robu Kriške planine.
Ob zložni hoji smo vstopili v gozd in se dvigali in spuščali po razgibanem kraškem terenu vse do sedelca Huda vrata, kjer se je pot naenkrat spustila in nas čez čas popeljala na nov greben, od koder se je odprla planina Koren s pastirskim stanom in razglediščem na okoliška hribovja, ki so štrlela iz meglic Ljubljanske kotline. Področje rušja se je širilo visoko na vrhove, Kompotela pa se je skrivala za zatrepom planine, zato smo šli dalje po kamniti stezi med rušjem, ki se je razraščalo tudi v erodirane skalne gmote Košutne. Čudila sem se umetelni roki narave, ki je tako slikovito uredila naravne skalnjake gorskega rastja, trav in cvetja, ki bo zacvetelo pomladi, topli oktober pa je uspel prebuditi drobne pomladne zaspančke, ob skalno zavetje pa se je modro naslanjal tudi osameli cvet triglavskega svišča.
Zagrizli smo se še v zadnjo strmino do razpotja s smernimi tablami in levo po stezi nenadoma dosegli vrh Kompotele (1989m). Znašli smo se nad njenimi prepadnimi stenami, med razgledi, od katerih se zvrti v glavi, pa ne od višine, ampak od vsega, kar so nam razkrili vrhovi Kamniško Savinjskih Alp z dolino Kamniške Bistrice spodaj, vrhovi Krvavca s Kalškim grebenom in Julijci s Triglavom v ozadju. Zdelo se je, da je vse na dosegu roke, pa vendar je bilo daleč, a srce je imelo moč, da je vse to objelo in čutilo. V gorah se čuti podobno. Posedli smo naokoli, srkali vase belino sten in melišč, dihali vonj po rušju in šteli kavke, ki so krožile, da bodo pojedle, kar smo nadrobili.
Vračali smo se po isti poti in nismo hiteli. Bilo je toplo in sonce se je prijelo kože, da sem se v svoji koži krasno počutila. Bila je ravno prav debela, a dovolj tanka, da sem zaznala, ko je sonce grelo in talilo v meni tisti balast iz doline. Zadnje korake navzdol sem skoraj tekla, bili so lahkotni, kot da nimam za seboj pet ur čiste hoje, verjetno je bil razlog tudi veter, ki se ni ujel samo v jadra jadralnemu padalu visoko nad mano.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak
