V torek, 18. marca, smo se Sončki odpeljali  do vasi Lokev, nekoč največje kraške vasi, ki je izgubila svoj pomen z izgradnjo železnice Ljubljana-Trst. Iz avtobusa smo izstopili na trgu, kjer stoji stolp Tabor, ki je najprej služil protiturški obrambi, kasneje kot žitnica, danes pa je v njem vojaški muzej. Nekaj metrov stran stoji cerkev sv. Mihaela, ki so jo postavili templjarji daljnega leta 1118. Kasneje je bila cerkev porušena in v 17. stoletju obnovljena, od leta 1943 pa se ponaša s poslikavami umetnika Toneta Kralja. Njegov križev pot ponazarja trpljenje slovenskega ljudstva v obdobju fašizma. Čez okoliške travnike, posejane s pomladnim cvetjem, smo prišli do vasi Prelože s kamnitim vaškim kalom, ki so ga  tudi zgradili templjarji v času, ko so prišli na naše ozemlje. 

Po poti nad vasjo smo se v gozdu ustavili pri  izviru Vroček, kjer je nekdaj na dan vrela topla voda. Kot pravi bajka, se je škrat, ki je sedel na izviru in vodo grel, postaral in zato se je tudi voda ohladila. Steza nas je pripeljala na 742 m visok vrh Veliko Gradišče. Naokoli so cveteli  čvrsti petelinčki in  dvolistne morske čebulice, razgleda pa zaradi megličastega ozračja ni bilo. Po grebenu smo se skozi hrastove gozdove  nad Krvavim potokom spustili do obnovljene obmejne karavle z značilnimi opazovalnimi odprtinami tik pod ostrešjem. Od tu smo šli desno po gozdni poti, ki se je počasi dvigovala skozi kraški gozd, ki je postajal bolj redek, vedno več  pa je bilo nizkega grmičevja, kjer sta cvetela rumeni dren in črni trn. Kmalu se je pred nami odprlo travnato področje z Domom na Kokoši, kjer je slavljenka Nada poskrbela za okusen prigrizek.

Vračali smo se po markirani stezi v smeri Lipice in opazili, da nas poleg markacij s smernimi tablami spremlja tudi tabla STOP kolo,  a kolesarja zaradi hitrosti tega napisa nista videla. Ogrel pa je nasvet  s sedme  table  Zlatorogove transverzale:

"Če vas ožuli čevelj in le stežka nadaljujete pot,

ustavite korak in družbo prepričajte, da je trenutek kot nalašč za pesem."

 A družba je že hitela po strmini, saj imamo vsi dobro uhojene "gojzarje". Po dobri uri hoje smo prispeli do parkirišča pri mejnem prehodu Lipica, kjer je že čakal avtobus in nas   zadovoljne in  ravno prav utrujene Sončke odpeljal proti domu.

Besedilo: Irma Krvina

Fotografije: