Jutranje megle so še pokrivale bregove nad dolino Idrijce, ko smo v zgodnjem jutru  izstopili iz avtobusa v Travniku ob Idrijci. Prečkali smo reko in takoj »zagrizli« v strmino pobočja  Masore. Na strmih slemenih med grapami še stojijo kmetije, kjer so s trdim delom vztrajale generacije, ki pa nimajo več naslednikov, ker jih je zvabilo lažje življenje v dolini. Kako je  živeti v Masorah smo videli pri edini kmetiji, mimo katere smo šli. Iz doline vodi do tja le kolovoz, z vrha slemena pa cesta, vendar ne do hiše. Je prestrmo.

Pod gozdnatim Galekom smo dosegli sleme, ki se od Straže vleče proti 1107 metrov visokemu Jelenku. Odprli so se nam pogledi čez Otuško grapo proti Vrhovcu, malo višje pa proti Jagrščam in kmalu smo občudovali zasneženo Kaninsko pogorje in Krn. Skoraj smo že obžalovali, da le nismo šli v dolino Tolminke, vendar se je kasneje izkazali, da je bila odločitev prava. Sonce je še prijetno grelo, ko smo se vzpenjali po cesti proti Jelenku. Uživali smo ob pogledu na pisano cvetoče travnike, opazovali staro in novo – obnovljeno arhitekturo domačij, ki so našla prostor na slemenu ali pa v pobočjih pod njim. V gozdu pod vrhom so nas na čas, ko so ti kraji pripadali kraljevini Italiji, spomnili ostanki vojaških objektov, ki še kljubujejo času.

Dosegli smo cilj, vrh Jelenka in ugotovili, da so se čez nebo od SV razvlekli sivi oblaki in v kratkem času prekrili nebo. Kranjski jeglič, ki na vršnih travnikih množično uspeva, je že odcvetel, razgleda zaradi drevja ni veliko in ko so padle prve kaplje dežja, smo hitro zapustili vrh in se odpravili proti Spodnji Idriji.

Od nočnega dežja je bila steza blatna in mestoma spolzka, zato smo previdno sestopali. Sem ter tja je malo deževalo, vendar so večino kapelj prestregle krošnje  dreves. Nad kmetijo Grapar smo se razgledali po  Idrijskem hribovju, nato pa se skozi gozd spustili v Trepališe tik nad Spodnjo Idrijo. Od tam vodi navzdol strma steza, mi pa smo se odločili za daljšo, vendar udobnejšo pot mimo kmetije V Rovtu do ceste iz Idrijskih Krnic v Spodnjo Kanomljo. Od tam pa ni bilo daleč do Spodnje Idrije.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Tatjana Rodošek in Sonja Repnik

Zemljevid: Srečko Kenk