Vremenska napoved ni bila obetavna, zato je planinska vodnica za cilj pohoda izbrala severni greben  Male gore nad Ribnico. Avtobus nas je odložil  ob magistralni cesti Velike Lašče - Ribnica,  od koder smo skozi  vas Gornje Retje  vstopili v  mešani gozd,  kjer je po decembrskem orkanskem vetru ostalo pokonci le malo smrek. Ponekod  je hlodovina ob poteh že čakala, da jo lastniki odpeljejo,  na teže dostopnih pobočjih pa so  smreke z izruvanimi koreninami še vedno ležala po tleh. 

Poti, ki so tudi gozdne vlake, so bile temu primerno blatne, vendar  prehodne in kmalu smo se razveselili razpotja in travnega pobočja pred seboj z  razgledi po hribovju nad Ribniško dolino, ki so jih deloma zastirale meglice preteklega dežja. Listavci so na tej višini komaj pričeli zeleneti. Premagovali smo strmino  navzgor  v nov pas gozda, po katerem smo  kmalu dospeli  do čistine vrha in turističnega doma  na  Grmadi (887m). Posedli smo po klopeh naokoli in zrli na  travnike pod nami  in gozdove v smeri Ribnice in Dobrepolja.

Vračali smo se delno  po isti poti do manjšega razpotja, nato pa krenili v gozdove desno v smeri Kamen vrha. Pri hoji je bila  zaradi obilice podrtih dreves potrebna pazljivost,  hoja pa je bila zame adrenalinska in je spominjala na pragozd,  saj smo ponekod iskali  prehode pod podrtimi smrekami ali okoli njih med kraškim skalovjem. V zadnjem delu  smo prišli do širše gozdne poti in krenili  desno ter kmalu zagledali obnovljeno kočo na Kamen vrhu. Mimo nje  smo  po stezi prišili do kamnitega vrha s   kraškimi škrapljami ter  zagledali pod seboj  celotno  dolino Dobrepolja.

Pot smo po markacijah nadaljevali  skozi gozdove v smeri Velikih Lašč in lahko  vmes  prisluhnili  tudi pticam, ki jih je morda preplašil  hrup  korakov ali pa so bile  tisti dan  ravno tako klepetave kot dobro razpoloženi pohodniki, ki smo že ubirali zadnje korake čez travnik do glavnega trga z cerkvijo Marijinega rojstva v Velikih Laščah, nato pa se ob spomeniku Franu Levstiku  spustili do  parkiranega avtobusa.

Vožnja domov je bila kratka.  Zbudila sem se, ko je avtobus  ustavil  pred šolo,   meni pa se je zdelo, da vse diši po smrekovini in listju gozdov, skozi katere sem  še ravnokar hodila.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos