V sivo jutro smo se odpeljali z avtobusom proti Cerknici in skozi Grahovo ter Bločice do Bloške police, kjer smo krenili levo do Nove vasi in od tam še enkrat levo do Volčjega. Ustavili smo se ob Bloškem jezeru, ki je samevalo v megli. Iz nje je po mirni gladini jezera proti obrežju plavala račja družina. S poti ob jezeru smo stopili v gozd na markirano pot E6, vendar so markacije izginile, medtem ko smo hiteli po obrobju močvirja, ki ga skupaj s pritoki ustvarja potok Blatnica, v spodnjem toku imenovan Bloščica. Obilne padavine preteklih dni so razmočile gozdne poti, da smo se med hojo umikali na robove kolovozov. Kmalu smo pokukali iz gozda na travnike ter preskočili pritok Blatnice, ki je počasi vijugal navzdol po dolini. Pod vasema Mramorovo pri Lužarjih in Strmco smo obšli področje nizkega barja, nato pustili za seboj tudi asfalt skozi Zakraj ter se umaknili desno v gozd. Po rahlem vzponu čez vznožje Velikega vrha smo prišli do izvirov Iške. Nižje ob Iški, na kateri so nekoč delovali mlini, smo videli ruševine enega od njih.
Na samotnih poteh skozi gozdove smrek, jelk, bukev, rdečega bora in brez nismo srečali nobenega pohodnika, živali pa so se verjetno umaknile v zavetje gozda, preden bi jih opazili. Ponekod je zlato mokro listje prekrivalo poti in naredilo hojo v meglicah oblačnega dne še bolj mehko in nežno. Pohodniki so čebljali, občasno pa poslušali Zoranova pripovedovanja o življenju na Blokah in o mladostnih dogodkih, ki jih je doživel na Blokah. Kmalu smo prišli do vasi Ravnik. Ustavili smo se pri vodnjaku, ki ga je dal postaviti turjaški grof Auersperg in občudovali izvir, čigar voda nikoli ne presahne, iz dna pa se na različnih mestih dvigajo zračni mehurčki. Za vasjo Ravnik se je pot obrnila čez položne bloške travnike nazaj proti jezeru. Pričelo je deževati. Pod pisanimi dežniki smo prispeli do brunarice in vstopili v avtobus.
Dež je še rosil in meglil visoka stekla, ko je za nami izginjala tiha, skrivnostno lepa pravljična pokrajina Bloške planote. Ko jo vidiš, jo preprosto moraš imeti rad.
Zapisala: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik
