Jutranje sonce je z oblakov obsijalo Pivško dolino in Javornike, ko smo se bližali Knežaku. V Šembijah smo izstopili, po kolovozu levo čez travnik prišli do pobočja hriba Tuščak in kmalu zavili desno navzgor proti Volovji rebri.
Steza med visokimi travami je bila komaj vidna. Ozračje je dišalo po pozno poletnem cvetju in zeliščih. Pobožala sem cvet divjega česna, šla z dlanjo čez bližnjo skalo, poraslo s šetrajem in se zagledala v oranžno žareče grme šipka. To je dih Volovje rebri. Ikebane trav in klinčkov so nosile vonj po poteh čez travišča, mi pa smo mimo "možica" v strmini dospeli na prvi vrh v Volovji rebri. Nadaljevali smo skozi gozd borovcev, črnih gabrov in hrastov puhavcev. Steze niso markirane in urejene, zato smo previdno stopali na skale in šope trav. Pogovori pohodnikov in petje čričkov je rezalo tišino. V koloni po eden je divjina šepetala in vztrajno pronicala v kožo. Nebo nad gozdom je preletela ptica ujeda. Nešteto jih je, ki domujejo tu na robu submediteransko-dinarskega sveta.
Povzpeli smo se na vrh Milanka (948 m), "požigosali" planinske dnevnike in šli dalje po grebenu. Na vzpetini Bele ovce (1029 m) je veter prinašal hlad bližajoče jeseni. Bele skale iz breče so ždele v travi pod nami, kakor ovce na paši. Spustili smo se navzdol in spet dvignili na vrh Velika Milanja (1099 m). Z najvišje skale smo gledali prostrano Volovjo reber, v daljavi videli morje, Cres, Učko, desno čez Ilirsko Bistriško kotlino pa Slavnik in Vremščico. Na jugovzhodu so mašunski gozdovi skrivali Snežnik. Nešteti posušeni cvetovi gorskega jelenovca so se prepogibali v vetru, grmi še zelenega ruja pa so dajali pokrajini podobo krasa. Dvignili smo se do skalne škrbine imenovane Zob, se od tam podali navzdol čez vrtačast svet pašnikov, prečili greben in se ustavili pri Trnovski bajti ob gozdni cesti za Snežnik ter po makadamu prišli do avtobusa.
Noro lepo sem strnila občutja v dve besedi, ko smo se peljali proti Ilirski Bistrici. Noro lepo je doživeti Volovjo reber v soncu z oblaki belih ovc na nebu in v travah. Noro lepo je, ker nisem našla prostora, kamor bi se mi zdelo primerno postaviti vetrno elektrarno. Noro lepo je užiti neokrnjenost divjega sveta na južnem robu Slovenije. Noro lepo je tudi biti in spontano hoditi s Sončki.
Zapisala: Marija Dolinar
