Na prvi termin v februarju smo se Sončki odpravili na pohod  po  Vertovčevih  poteh nad  Vipavsko dolino.  Zapeljali smo se do zaselka Dolenje, kjer se je začel kolovoz, ki nas je mimo nahajališča fosilov iz eocena  pripeljal do cerkvice Sv. Marjete. Tu se je odprl pogled na Ajdovščino in pobočja Čavna pod temno sivimi oblaki.

Prvi postanek smo imeli na Planini v zaselku Brith, kjer nas je vodja seznanila s Cerkvijo sv. Kacijana iz leta 1631 in stavbo, v kateri so leta od 1750 do 1782 prebivali menihi kartuzijani iz Bistre pri Vrhniki. V okolici je veliko vinogradov, pridelujejo dobra vina, lokalno najbolj znano je pinela. Na Planini je od junija 1809 do aprila 1813 služboval Matija Vertovec, ki je domačine učil vinogradništva, vinarstva in kletarstva. Poučeval je tudi otroke in odpravljal nepismenost odraslih.

Pot smo nadaljevali skozi  zaselek Marci in se povzpeli na Ostri vrh (422 m), od koder smo imeli razgled na vasi Gabrje, Šmarje, Štjak in obronke Krasa. Z Ostrega vrha smo se spustili nazaj na preval Trešnik in nadaljevali pot do Potoka. V bližini so Jakulini, rojstni kraj Matije Vertovca, duhovnika, poljudnoznanstvenega pisca in učitelja vipavskih vinogradnikov.

V starem delu vasi Šmarje je farna cerkev sv. Marije iz leta 1620. Na vaškem trgu pod cerkvijo je spominsko obeležje Matiji Vertovcu, ki so ga vaščani postavili svojemu rojaku v zahvalo ob 150-letnici njegove smrti. Pot smo nadaljevali do vasi Vrtovče in naprej v Tevče, od koder smo opazovali zamegljeno Trnovsko planoto. Med Tevčami in sosednjimi Uštini je nekoč potekala deželna meja  med Kranjsko in Goriško-Gradiščansko, kar dokazuje mejni kamen iz leta 1801 ob poti. Tevče so danes poznane po kostanju in vinu.

Nazadnje smo prispeli do zaselka Uhanje ob reki Vipavi in pri tabli nam je vodja skupine povedala zgodbo. Pred dobrimi 4000 leti so Argonavti z ladjo Argo potovali iz Grčije do Črnega morja in se nato po Donavi, Savi, Ljubljanici in Vipavi vračali v domovino. Prav na Uhanjah so doživeli najhujšo preizkušnjo, saj so jim domačini na reki Vipavi pripravili zasedo, iz katere so se komaj rešili. Pot nas je vodila še čez most preko Vipave in skozi vipavsko vasico Ustje, pod katero nas je pri mogočnem hrastu čakal avtobus. Prehodili smo 16 km, pot je bila zelo lepa in nič kaj naporna.

Odpeljali smo se do Ajdovščine, se tam ustavili na kavi ter se dobre volje, ker smo dan preživeli v dobro družbi ter videli mnogo zanimivosti, vračali v dežju proti domu.

Zapisala: Lidija in Milan Drašler

Fotografije s pohoda si lahko ogledate na spodnji povezavi