Slovenski Kras je pokrajina, ki je tako blizu nas, pa tudi daleč, saj mislimo, da vse vemo o njem. A se motimo. Kraški svet je edinstven po svoji veliki raznolikosti in številnih posebnostih. Zimski čas je kar primeren za pohode po kraških pobočjih, saj burja očisti ozračje in razpiha meglo, ki je za nas iz vrhniških krajev v tem obdobju skoraj dnevni gost. Zato je bil pohod na Kras zadetek v polno in je zadovoljil druščino Sončkov, ki se redno odpravlja na pohode po različnih krajih naše male, toda zanimive in lepe Slovenije.

Naš prvi cilj je bila vas Kobjeglava, ki jo sestavljajo iz kamna sezidane hiše, strnjene na griču okoli cerkve. Vasi dajejo poseben čar »borjači«, to so dvorišča pred hišami, ki so po arhitekturi značilne samo za Kras. S hrbtom so stavbe obrnjene proti burji, s prednjim delom pa proti soncu. Večje in bogatejše hiše imajo na dvorišču vodnjake ali »štirne« po kraški govorici.

Danes so vodovodi speljani po vseh kraških vaseh, toda včasih je bilo drugače. Voda je bila dragocena življenjska tekočina, s katero so Kraševci vedno skrbno in varčno ravnali. V ta namen so si zgradili številne že prej omenjene vodnjake, kjer so črpali zelo redke talne vodne vire ali pa so v njih lovili deževnico s streh. Za preživetje so bili zelo pomembni tudi kali, ponekod jih imenujejo tudi lokev ali lokva. Kali so plitve kotanje, najpogosteje s nahajajo v bližini vasi, kjer se je zbirala deževnica. Voda iz njih ne odteka, ker je dno obloženo z glino. Sprva so bili kali namenjeni tako ljudem kot živini, z gradnjo vodnjakov pa so v glavnem služili le še za napajanje živine.

Naš pohod je bil dolg preko devet kilometrov in je potekal v okolici Kobjeglave in Tupelč po Poti devetih kalov. Hodili smo od kala do kala, po poti, ki je večinoma speljana po borovem gozdu. Borovci so tudi velika značilnost našega Krasa. Spotoma smo se seznanili s pastirskimi hiškami, manjšimi kamnitimi zgradbami, ki so včasih nudile zavetje pastirjem. Danes so opuščene, vendar jih marljivi Kraševci obnavljajo in ohranjajo zgolj kot kulturno in etnološko dediščino.

Kraška pokrajina s širšo okolico je zaradi lege nepretrgano naseljena od kamene dobe dalje. Prvotna bivališča so bila v kraških jamah in  spodmolih, kakršni sta jama Hrami in Nenča jama,  ki smo si ju ogledali na približno polovici poti.

Okoliške griče, na primer Škratlovca, so Kraševci poimenovali po škratih. Na gričih so kupi kamenja, ki so ga tja znosili v starih časih, da so tako pridobili površine za pašnike. Vrtovi, njivice in travniki so večinoma obdani s kamnitimi mejniki – suhozidi.

Pot smo sklenili v Hruševici, kjer smo se na domačiji, ki se ukvarja s kmečkim turizmom, okrepčali z njoki s pršutom in kozarcem kraškega terana. Bili smo dobre volje, kot vedno. Ta dan je rojstni dan praznovala tudi naša kolegica Ivanka, ki smo ji zaželeli vse najboljše. Posladkali smo se tudi z njenimi dobrotami,

Vidimo se čez štirinajst dni, ko bomo ponovno odšli novim dogodivščinami naproti.

Besedilo:   Zalka Arčon

Fotografije