Po 30 letih pohodov je bilo treba nekaj več motivacije ter odločitve prilagoditi stanju in zmožnostim Lintvernov. Zmogli smo moči in volje ter prvotni ambiciozni načrt pohoda in vzpona na Triglav ustrezno prilagodili. Kar pa je tudi pomembno, se je vse poklopilo z ugodnim vremenom. Glede na različne razloge ter zahtevnost vzpona je bila udeležba Lintvernov solidna.

Po deževni noči je bilo vreme kot naročeno za pohod. Po vožnji do planine Blato je sledil  zmerni vzpon na planino Jezero. Omenjeno planino smo večkrat prehodili in tudi prenočevali v koči. Zmanjkalo je časa, da bi lahko “premleli” vse spomine na planino, ki pa so v večini prijetni. Megla in oblačno vreme sta nas še kar spremljala. Sledil je prvi počitek in malica na Dednem polju. Nadaljevanje pohoda je bilo bolj dolgočasno kot pa zahtevno.  Za seboj smo pustili še Kopico ter se povzpeli na Vrata. Sonce je razkrojilo še zadnje oblake, tako, da smo lahko občudovali Lepo Špičje nad dolino Sedmerih jezer. Za kočo na Prehodavcih se je odprla čudovita panorama Julijcev z Jalovcem in Mangartom v ozadju. Nekoliko na desni sta nas pričakovala Kanjavec in Hribarice, kamor smo se morali povzpeti najprej. Vzpon na Hribarice je bil kot po navadi dolgočasno zahteven. Lepo sončno vreme in dokaj zgodnja ura sta nas izzvala in večina Lintvernov smo se povzpeli na Kanjavec in sestopili na Dolič. Gneča v koči je bila velika. Kolikor toliko udobno prenočevanje smo si zagotovili s pravočasno rezervacijo.

Vzdušje v planinski koči je, zaradi bližine vrha, vedno nekaj posebnega. Zato planinci zdržimo in preživimo eno noč tudi brez urejenih sanitarij, saj imamo v glavi samo še vzpon. Oskrbnik se tega dobro zaveda. Naslednji dan bodo prišli novi navdušeni planinci, zgodba o sanitarijah pa se bo  še enkrat več ponovila, ...! 

Dan se je komaj “prebudil”, ko smo jo v svežem jutru mahnili po razpadli mulatjeri in hitro “nabirali” višino. Na Triglavskih podih se je pokazalo sonce, no pa nič prevroče še ni bilo. Kmalu smo dosegli melišče pod vznožjem Triglavske Škrbine. Prilagoditi je bilo treba opremo, nadeti čelade in začeli smo vzpon po jeklenicah in klinih. Po zahtevnem in previdnem vzpenjanju smo dosegli sedlo Triglavske Škrbine, od koder se je ponudil čudovit pogled na Mali Triglav. Kolono planincev, ki so se premikali od Malega Triglava naprej proti vrhu, je obsijalo jutranje sonce, tako, da so bili videti kot silhuete. Veličasten vzpon po klinih in jeklenicah smo nadaljevali. Bližina vrha je dala še dodaten zagon in ni bilo več ovire, ki bi nas lahko ustavila. Moči Lintvernov so zdržale. Triglav smo ponovno osvojili.  Gneča na vrhu je bila očitna, tako, da je bilo težko najti prostor za počitek. Nismo se dolgo zadrževali. Po obveznem fotografiranju je sledil spust proti Malemu Triglavu. Gladke skale in številni planinci, ki so se vzpenjali, so zahtevali dodatno previdnost pri spuščanju.  Sestopili smo do Doma Planika, kjer smo zadovoljno polegli na toplem soncu, zavedajoč se, da smo najzahtevnejši del pohoda, vzpon ter sestop uspešno opravili.

Nadaljevali smo čez Konjsko sedlo proti Vodnikovem domu, ter se nato čez Studorski preval spustili na planino Konjščico, kjer smo se še enkrat po planinsko okrepčali.

V vznožju planine so nas že čakali naši logisti z vozili. Sledila je vožnja k Jagru na Zatrniku, kjer smo si privoščili imenitno kosilo in se nato zadovoljni odpeljali proti Vrhniki.

Prvi pohod in vzpon, ki je bil namenjen praznovanju 30-letnice obstoja in pohodov Lintvernov smo tako uspešno zaključili.

Na pohodu smo sodelovali: B’čar, Betajnov’c, Cvičkar, Duno, Ligojn’c, Mornar, Špik, Špilčk, Stari, Aleš, Marjan in Vezist.

Besedilo: Vezist

Fotografije: Špik, Ligojn’c in Vezist