Kostanjevica na Krki se je prebujala, ko smo Sončki z g. Francem Štokarjem, predsednikom PD Polom Kostanjevica, ubirali korake od Kostanjeviškega samostana čez mokre trave med vinograde, cvetoče češnje in jablane proti Gorjancem.

Čez Grič in Podstrm smo prišli do cerkve Marije Pomočnice v Malih Vodenicah in gledali Kostanjevico pod nami ter Krakovski gozd v daljavi. Sonce je skozi meglice vabilo v skrivnostni svet Gorjancev, jaz pa sem hodila v zeleno, da se naužijem pobočij pomladnega cvetja. Za vasjo smo vstopili v gozd gabrov in hrastov ter po markacijah hodili proti Mirčevemu križu in Polomu. Pričela se je strmina in kmalu sem lahko občudovala bukve, prepletene v tihe objeme, druge spet obrasle z bršljanom. Za hip smo se ustavili pri kapeli s Pieta na Mirčevem križu. Hoja čez mehke košenice je bila kakor pravljica. Blizu meje s Hrvaško je pot zavila levo do koče na Polomu in se spuščala ob pobočju Velikega Trebeža, mimo Aleksandrove koče do jase z lovsko kočo, kjer smo ponovno zagledali malo mesto na otoku, mesto neštetih arhitekturnih, slikarskih, kiparskih in drugih kulturnih zanimivosti.

Tik nad dolino je bilo v mešanem gozdu smrek in bukev videti posledice žleda. Pod nogami so pokali ostanki vej pod listjem, da sem ves čas gledala tudi kam stopam. Med ozelenelimi bukvami smo se ob hribu Kičer, mimo vasi Dolšce, spustili do Kostanjeviške jame in nadaljevali ob potoku ter spet zagledali Kostanjevico in fasado OŠ Jožeta Gorjupa z mozaikom Bitke na Krškem polju. Razveselila sem se tudi avtobusa, ki je čakal ob meandru reke Krke.

"Vozimo se po ulici mojega otroštva in kadar je Krka poplavljala, smo se med hišami vozili s čolni, zato Kostanjevico upravičeno imenujemo tudi Dolenjske Benetke", sem slišala Tineta, ki je s srčno zasnovanim izletom ponudil pohodnikom možnost, da je vsak našel kaj zase. Vračali smo se ob robu Krakovskega gozda in si ogledali Cvelbarjev  dob, drugi najdebelejši hrast v Sloveniji, ki je zavarovan kot naravna vrednota državnega pomena.

Vožnjo domov sem večinoma prespala in med dremežem tavala po gozdovih na obrobju Gorjancev ter iskala pravljična bitja, ki živijo v Trdinovih "Bajkah in povestih o Gorjancih". "Mislim, da so še vedno tam, le vsakemu se ne dajo spoznati. Če bi prehodila Gorjance, bi jih sigurno srečala. Tudi sem bom še prišla, rada imam pravljice", sem se nasmehnila soncu za oknom.

Zapisala:  Marija Dolinar