»Že spet ta dež!« Tokrat ne bo šlo po načrtu naših pohodov. Naši vodniki so se zato odločili, da v dežju ne gremo na Lašček (plan A), tudi na Hleviške planine ne (plan B), ampak v Idrijo (plan C).

Pred Idrijo smo izstopili  in se dobro opremili za hojo v deževnem vremenu. Ob informacijski tabli v Podroteji nam je naša vodnica Sonja razložila, kje se nahajamo – na meji krajinskega parka Zgornja Idrijca.

Področje Idrije leži na stiku alpskega in dinarskega sveta. Razgiban svet, ki sta ga izoblikovali Idrijca in Belca s pritoki in ustvarili soteske s tolmuni zelenkaste vode in slikovite grape s slapovi. Povsod je dovolj izvirov odlične pitne vode. Tukaj so rastišča znamenitih rastlin kot so scopolijev kranjski volčič,  tevje, kranjski in idrijski jeglič, lepi čeveljc in še mnogo drugih.

Po nekaj minutah hoje smo prišli do Divjega jezera. To je kraško sifonsko jezero, ki leži v kamnitem kotlu pod stometrsko prepadno steno. Voda priteka v jezero iz globine skozi nagnjen rov, kjer so našli tudi človeško ribico. Ob močnem deževju pride do močnih izbruhov vode na površju. Iz jezera odteka naša najkrajša reka Jezernica v dolžini 55 m in se izliva v Idrijco.

Po visečem mostu smo prečkali Idrijco in pot nadaljevali ob vodnem kanalu Rake. Zgrajen je bil pred štiristo leti za potrebe idrijskega rudnika živega srebra,  predvsem pa za pogon vodnega kolesa Kamšt. Vodo Idrijce so zajezili pri Kobili in jo speljali 3636 m po umetno narejeni strugi do Idrije. Danes je pot ob Rakah naravoslovna, učna in rekreacijska pot. Na koncu poti je Jožefov jašek in Scopolijev botanični vrt, kjer uspevajo rastline, ki jih je prvi opisal idrijski zdravnik Scopoli.

Idrija se ponaša z rudnikom  z najdaljšo tradicijo nepretrganega delovanja na slovenskem ozemlju, to je 500 let rudarjenja. Je drugi največji  živosrebrni rudnik na svetu.  V Antonijevem  rovu, ki je urejen za turistični obisk,  smo si najprej ogledali multivizijo o rudniku, nato pa še skrivnostno podzemlje.  Pod vodstvom vodičke smo spoznali težko delo rudarjev, orodja od najstarejšega do sodobnega, dragoceno cinabaritno rudo, kapljice živega srebra, podzemno kapelo svete Trojice, slišali smo o mnogih bolezni rudarjev in  srečali jamskega škrata Perkmandeljca, ki je rudarjem zelo rad pomagal.

Po ogledu rudnika smo se sprehodili po trgu sv. Ahacija, zavetnika rudarjev in si spotoma ogledali najstarejše slovensko gledališče iz leta 1770. Na  poti do našega avtobusa smo videli stavbo, v kateri je Kamšt, eno največjih vodnih koles v Evropi. Veliko lopatasto vodno kolo s premerom 13,6 m je iz globine 200 m izčrpalo vodo iz jamskih rovov. Kolo je bilo postavljeno v bližini Jožefovega jaška že v 18. stoletju, kar je bilo v tistem času velik napredek za idrijski rudnik, saj so do tedaj vodo dvigovali z vedri.

Med našim pohodom so nas v času postankov slavljenci Milenka, Marija, Janko in Marjan razvajali z domačimi dobrotami. Našima požrtvovalnima vodnikoma  zahvala za odlično izpeljan in premišljen pohod in pohodnikom za prijetno razpoloženje kljub deževnemu vremenu.

Besedilo: Metka Krašovec

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Andrej Verbič, Stane Kržmanc