Po burnem vremenskem dogajanju z nevihtami in močnim vetrom so vremenarji za dan našega pohoda napovedovali izboljšanje in res so nam višje sile namenile en lep sončen in topel dan za potep ob morju.

Krog smo začeli v Strunjanu, se mimo cerkve povzpeli do križa, od koder je lep pogled na klife, cel strunjanski zaliv in na morje. Legende in zgodovina pa imajo kaj povedati o dogodkih na tem vrhu. Zavarovan krajinski park s solinarsko tradicijo in  lepo urejeno peš potjo, po kateri smo prečkali soline, smo se na drugi strani Piranskega zaliva povzpeli proti Pacugu in Fiesi. Fiesa je zanimiva po sladkovodnem jezercu, ima  lepo urejeno zelenico ob morju s hotelom in kampom. Na prijetno toplem soncu smo se posedli in si vzeli čas za počitek in sendvič.

Nekje na pol naše poti smo bili pri cerkvi  sv. Jurija in nato kmalu pri rtu Madone. Ob  naplavinah na cesti pa so bile še vidne posledice razburkanega morja prejšnjega dne. Tartinijevega  trga tokrat ni zalilo. Po klepetu ob kavici smo nadaljevali pot skozi Portorož, mimo avditorija v tunel, ki je bil nekdaj del ozkotirne proge med Trstom in Porečem. Danes je to lepo vzdrževana pot za pohodnike in kolesarje.  Je pa tudi zelo skrajšana pot med Portorožem in Strunjanom. Krog smo sklenili v gostilni v Strunjanu, kjer so nam postregli z dobro hrano.

O vsem lepem, kar smo doživeli, je težko zapisati; preprosto, doživeti in prehoditi je treba okoli trinajst kilometrov poti v lepem sončnem zimskem dnevu.

Zapisala Ivanka Sluga

Slike: Jožef Miklavčič