Ko prepoznamo, da smo mi nekaj samo v odnosu do drugega, se naš jaz razširi, vključi drugega. Preboja iz samo-zaverovanosti ne moremo narediti sami po sebi, potrebujemo drugega. To korenito preobrazi temeljno razumevanje sebe, lastnega sebstva. Temu sledi spremenjen odnos do vsega 'drugega', čeprav imamo do tega drugega nasprotujoče mnenje.

Veliko razumevanje enosti stori, da različnosti ne uporabljamo več za hrano lastnemu egu, temveč pokukamo v samo matrico obstoja, v kateri se ljubezen naravno zgodi, kajti ljubezen smo, le ego ji ni dovolil pretočnosti.

Ljubezen se hrani s smelostjo in nepreračunljivostjo. Lahko se zgodi, da ljubimo in ljubezni ne dobimo vrnjene, a to je tveganje, na katerega moramo računati. Doživeli bomo razočaranja, prevare, izdaje in mučenja vseh vrst..., ne glede na vse to, pa je ne ljubiti neprimerljivo večje tveganje, je najhujša anarhija, kar si jo lahko zamislimo.

Ljubezni ne moremo uničiti, je sila brez primere, je v vsakem in v vsem. Kdor jo zadržuje v sebi, postane rušilna, izgori sama v sebi. Ljubiti sebe v tem pogledu je uničiti sebe, ker ne tvegamo ljubezni iz razumevanja enosti. Ljubezen je spekter. Materialna in duhovna ljubezen, hipna privlačnost in zrela predaja, vse to so obrazi iste sile. Prepoznajmo jo in jo izrazimo, spravimo jo iz sebe, dajmo jo v obrok, razdajajmo se iz nje, da spet postane pretakajoča se med vsemi izrazi same sebe in v zahvalo nas oživi, vpne nas nase, v svojo skrivnostno vesoljno matrico vse-vključenosti.

Za Hosto Marjeta Šumrada