Stvari gredo narobe v kulturah ves čas. Problem, s katerim se soočamo ta hip je, da moramo dobro oceniti natančen nivo, do katerega se znotraj kulture smemo uresničiti kot svobodna bitja. Dostojanstvo duše je bilo nekoč naravno izhodišče razcveta osebne in kolektivne zavesti. Šele, ko ta temelj stoji, se lahko pomikamo naprej.

Dostojanstvo duše se hrani iz ustvarjalnega procesa življenja. Ljudje smo napeljani, da vidimo svet na tak način, da vzdržuje človeka, ne življenja, zato je naša 'ustvarjalnost' (samo)morilska. Življenje je surovina in grožnja, ki jo je treba ukrotiti. To je glavni tok človeške misli, ki se je že izpel in zaradi svoje velikosti in rigidnosti ni več sposoben prilagajanja. Obrata toka bodo sposobni gibki posamezniki in združbe ljudi, ki bodo osebni interes pripravljeni žrtvovati za splošno dobro.

Vsi smo oropani vpeljevanja v odraslost, ki izhaja iz dostojanstva, da smo živi in vpeti v moško-žensko matrico življenja. Pozabiti moramo na biološko razlikovanje teles in se z duhovnimi očmi ponovno vpeti v energijsko matrico moško-ženskega v vsakem izmed nas. Bitje nima spola. Dostojanstvo pride, ko se zavemo njune medsebojne pogojenosti in obema dopustiti, da družno ustvarjata resnične, življenju koristne stvaritve. Človek ni cel, če zna samo sprejemati in ni cel, če zna samo dajati. Sprejeti vse, kar nam življenje prinese, brez sodb, kaj si mislimo o tem ter dajati brez navezanosti takrat, ko pride čas, nas naredi ponovno pretočne, celovite in uglašene z ritmom življenja.

Za Hosto Marjeta Šumarada