Že več člankov in pisem bralcev sem prebral na temo vojno stanje v zdravstvu. Tudi sam sem imel pred meseci v Dnevniku članek »Izredne razmere v ZD Vrhnika«, glede gradnje prizidka ZD, ki jo je nadzorni odbor občine Vrhnika označil kot stihijsko, predrago, ki ne sledi strokovnim metodologijam. Ne vem kako bi se zadeva končala, če ne bi prišlo do zamenjave občinskih mož, tako da je sedaj vzpostavljeno stanje, kot je bilo pred gradnjo, s tem da je Nujna medicinska pomoč sedaj v zglednih prostorih.
Ne želimo si vojnega stanja v zdravstvu - tu mislim ta pravega. Vrhnika je mogoče delček tega stanja doživela med osamosvojitveno vojno.
Na Vrhniki je bila namreč nastanjena največja tankovska brigada v Jugoslaviji. Vrhnika je dobila nalogo, da z barikadami prepreči izhod brigadi. Res je, da nam je en bataljon ušel na Brnik, katerega pa ni ustavila niti dosti močnejša Ljubljana in Kranj, saj je skorajda neovirano prišel na Brnik. Smo pa onemogočili izhod ostalima dvema tankovskima bataljonoma, ki jima ni niti s podporo aviacije uspelo prebiti barikad.
Brigada je bila sistem. Imela je vso logistično podporo od prehrane do zdravstva, da ne naštevam. S postavljenimi barikadami je bila Vrhnika v stvari ujeta skupaj z brigado na majhnem prostoru. Iz Ljubljane so prihajali nori ukazi o napadu na brigado, tudi z grožnjo zamenjave poveljnika območne teritorialne obrambe. Bog ne daj, da bi se to zgodilo.
In v teh okoliščinah je moral delovati vrhniški zdravstveni dom. Splošna komunikacija s prestolnico je bila močno okrnjena, sploh po raketiranju Vrhnike dne 2. julija 1991, kjer je bilo kar nekaj hudo telesno poškodovanih. Ranjence so morali peš nositi v reševalno vozilo preko barikad na avtocesto. Tudi bolezni niso počivale, tudi otroci so se rojevali. Za to je bilo treba dobro organizacijo in nadčloveški pristop vseh zaposlenih v ZD Vrhnika.
Pred štirimi leti sem kot član sveta ZD Vrhnika podal pobudo, da se napiše publikacijo Zdravništvo na Vrhniki. Publikacija je v delu vrhniške knjižnice in upam, da bo v njej tudi prispevek vrhniškega zdravstvenega doma med osamosvojitveno vojno.
Moj namen tega pisanja je, da si ne želimo vojnega stanja v zdravstvu, obenem pa vzpodbudim, da se vsaj na Vrhniki ob raznih osamosvojitvenih obletnicah spomnimo tudi na vse vrhniške zdravnike, ki so nesebično tvegali tudi svoja življenja.
Vid Drašček Vrhnika
