Pot se začne vzpenjati. Pred seboj zagledava zadrževalnik. Za betonskim zidom je voda umirjena, skozi dve odprtini pa se presežna voda izliva v globino. Hoja ob potoku ni več mogoča, zato se povzpneva na desni breg in penečo belino opazujeva z višine. Nevarno je. Ovira naju strma brežina, iz tal se dvigajo mogočne več metrov visoke skale, po tleh ležijo debla trohnečih dreves. Čevlji se slabo oprijemajo, stopava na spolzke veje in skale, ki so prekrite z listjem. Drsi nama.
Vseskozi naju spremlja bobnenje vode, ki se v soteski pretaka med skalami in v slapovih ubira pot proti ravnini. Spuščava se proti strugi in le nekaj metrov nad njo opaziva na skalni polici kakšnih80 cmdolgo povsem črno kačo, ki jo je toplo sonce zvabilo iz zimskega skrivališča. Počasi se približava, vendar sonce ni imelo več toliko moči, da bi se kača ogrela in se umaknila v varno počivališče. Otrpla je obstala tam in najbrž že to noč postala poslastica bogve kateri zverini. Med skalami in pod drevesnimi koreninami je vse polno lukenj in brlogov. Izhojene poti v teh luknje dokazujejo, da je tu živ živalski svet. Kako bi tudi ne bil. Tukaj je vsiljivec le človek, ki ga žene radovednost, da si ogleduje to nedotakljivost divje pokrajine, kjer se je čas že zdavnaj ustavil.
Pretikava se med podrtimi drevesi in preskakujeva skale obraščene z mahom. Tu in tam so kratke ravnice, kar posebno dobro dene utrujenim nogam, da se nekoliko spočijejo. V podrasti opaziva prve cvetove trobentic, celo jetrnika. Veliko je temno zelene praproti. Prideva do peščene sipine, še zadnjič prečkava strugo in prav tukaj mi na skali zdrsi in v čevelj zajamem vodo. Ustaviva se ob ruševinah, kjer je nekoč stal Riharjev mlin in pomalicava.
Pot nadaljujeva proti Rastovkam. Ker hoja ob strugi ni več mogoča, kreneva čez mostiček na levi breg v smeri Miznega dola. Oddaljujeva se vse bolj v levo, nekako ne najdeva poti, ki bi naju pripeljala nazaj k potoku. Desno se dvigajo visoke neprehodne pečine. Šele ko opaziva križ na robu skalne gmote se zaveva, da sva pod Vranjimi pečinami. Spustiva se po strmi brežini in kmalu zaslišiva bučanje vode. Pred nama se odpre pogled na svet divjine, svet po katerem pozna pot le voda, ki škropi in se belo peni med ogromnimi skalami in podrtim vejevjem. S težavo se vzpenjava proti izviru in vsak korak strogo nadzorujeva. Trenutek nepazljivosti bi bil lahko povod za nesrečo. Hodiva počasi, le še po nekaj metrov in skrbno izbirava kam stopiti. Soteska v kateri kraljuje divjina skoraj ne spreminja podobe. Daje vtis nedotakljivosti in premoči. Odločiva se za povratek.
Previdno sestopava. Končno prispeva do zmernejšega terena. Pot spet lahko nadaljujeva ob vodi. Tukaj je celo nekaj sledi koles traktorja. Zemlja ob potoku je razmočena in tu in tam prekrita z muljem. Zazrta v tla obstaneva. V mulju opaziva svežo sled medvedove šape. Dolgi ostri kremplji so dobro vidni. Pospešiva korak. Temni štori, izruvane štrleče drevesne korenine ali osamelci skal so kar naenkrat dobili čudne grozeče podobe.
Tiho, na uho povedano, se nama je kar oddahnilo, ko sva s poti zagledala hišico, v kateri je nameščen oven za poganjanje vode. Po dobrih nekaj100 metrihprispeva na travnik pod Riharjevo kmetijo. Krog je bil sklenjen. Krog prelepe nedotaknjene narave, divje vode in padajočih slapov, krog pasti in nevarnosti.
Sonja Malovrh
