»Podpis sporazuma o vojaškem sodelovanju s Hrvaško«, se glasi naslov članka, ki ga preberem na drugi strani sobotnega Dnevnika (6. 9. 2015). Verjemite, če je sporazum podprt še s strani opozicije in slovenskega parlamenta, je to zlata vreden sporazum med obrambnim ministrom Slovenije Borutom Sajovicem in obrambnim ministrom Hrvaške Ivanom Anušićem.

Časi niso rožnati. Imam občutek, da je Putin reinkarnacija generala Jazova, ki je avgusta 1991 organiziral državni udar in hotel ponovno vzpostaviti Sovjetsko zvezo. Če bi državni udar uspel, bi general Kadijević, obrambni minister SFRJ s Jazovo pomočjo ponovno napadel Slovenijo in »vzpostavil enopartijski red«.

20. januarja 1991 je bil med Janezom Janšo, Igorjem Bavčarjem in Martinom Špegljem, Josipom Boljkovičem s Hrvaške sklenjen vojaški sporazum v smislu, če je ena država napadena od JLA, da druga priskoči na pomoč. To so bili zametki neke manjše konfederacije.

Sporazum je držal v informativnem smislu, tudi v oborožitveni pomoči. Ni pa Hrvaška hotela  bojno posegati in zaustavljati kolone tankov, ki so 27. 6. 1991 drveli čez južno mejo v Slovenijo. Razumel sem Hrvaško, saj bi si s tem odprla fronto na severu, Srbija pa ji je grozila še z juga, kar se je kasneje tudi zgodilo (Vukovar).

Nobena skrivnosti ni, da smo 5. 7. 1991 po zavzetju skladišča v Borovnici Hrvatom dovolili odvzem 10 tovornjakov protioklepnega orožja. Držali so se tudi dogovora z Janezom Janšo in odpoklicali hrvaške častnike in vojake, da zapustijo JLA in s tem je bila agresivna moč JLA močno oslabljena. In tu se zgodba o reševanju generala Josipa prične.

S hrvaškimi prebežniki iz vrhniške garnizije je bilo dosti dela. Po mojih zapiskih jih je bilo okoli 50. Oddelek za ljudsko  obrambo je za  vse vojaške prebežnike najprej moral poskrbeti za njihovo varnost. Najmanj dve patrulji vojaške policije JLA sta vseskozi krožili v okolici oddelka, ki je bil v Črnem olju. Zato jih je bilo potrebno vse preobleči, jim dati civilno obleko, hrano in žepnino za karto domov. Veliko prebežnikov ni bilo  zabeleženih, saj so jih  domačini, ki so mejili na kasarno, kar sami preoblekli in oskrbeli.

Josip Černi je bil komandir motorizirane čete II. bataljona oklepne brigade, po činu kapetan, po narodnosti Hrvat. Ko je iz svoje čete organiziral zadnji beg vojaka hrvaške narodnosti, se je odločil, da bo pobegnil tudi sam.

16. 9. 1991, to je bil ponedeljek, me je v poznih popoldanskih urah po telefonu poklical namestnik komandirja vrhniške postaje milice Ivan Hvala in me obvestil, da je prebegnil iz vojašnice tankovske brigade višji oficir in da ga pelje na oddelek za LO, če bom z njim opravil razgovor. Kot zunanji sodelavec VOMA, sicer takrat še inšpektor milice, sva si z Ivanom večkrat izmenjala informacije, česar komandir Milosavljević ni vedel.

Na oddelku so me čakali načelnik oddelka Tone Jesenko, namestnik komandirja Ivan in kapetan Josip Černi v uniformi, oborožen s pištolo. Prisoten je bil tudi opazovalec OZN v beli obleki, Viliam Keler. Josip Černi je predstavljal res pravega tankista, manjše rasti, suh, zlezel bi tudi v angleškega Stevarda, to je najmanjši tank, ki sem ga kdaj videl.

Situacija je bila septembra 1991 na Vrhniki zelo napeta. Tankovska brigada se je namreč odločila, da brez orožja ne zapusti Slovenijo. Tu je prednjačil major Danilo Radovanović, ki je bil poražen na Brniku, in je zato močno užaljen grozil, da bo uporabil tudi sistem ogenj (imeli so več večcevnih raketometov), da prebije vse blokade. V  razgovoru mi je Černi to potrdil. Iz razgovora sem tudi ugotovil, da se ne namerava priključiti TO Sloveniji, da hoče v hrvaško vojsko. O dogodku obvestim šefa VOMA Andreja Lovšina, ki me čez nekaj časa obvesti, da je minister Janez Janša odredil, naj ga pripeljem na sedež  Voma v Ljubljano. »Ga pripeljem,« sem odvrnil.

Straža pred Črnim orlom nas opozori, da že nekaj časa pri hotelu Mantova ždi vojaški pinzgaver, eden pa pri Cankarjevem hramu. Pogledam in ugotovim, da sta iz osebnega varnostnega spremstva komandanta brigade Jovanoviča. Na vsak način so hoteli ubežnika Černija, »dezerterja« prijeti. Stvar se je resno zakomplicirala. Z načelnikom in namestnikom se hitro dogovorimo. Na sebi sem imel doma »naštrikan« pulover, ki ga dam Černiju. V njem je bil kot ženička v mini krilu, načelnik pa mi posodi civilno lado. Skupaj zapustimo stavbo in gremo na parkirišče. Černi neopazno skoči v Lado in zleze pod armaturo, namestnik pa v svoj avto. Hkrati zapustimo parkirišče. Namestnik takoj zavije na avtocesto proti Logatcu, jaz z lado po stari cesti v Ljubljano. V ozadju sem videl luči, ki so se zapodile za nami, vendar smo jih prelisičili, bili so prepozni. Na Viču sva srečala še eno vojaško patruljo. Spominjam, da sem Černiju rekel: »Te vožnje ne bova pozabila do konca življenja.«

Ko prideva pred sedež ministrstva za obrambo na Župančičevi, ki je bilo močno zastraženo, rečem Černiju: »Tukaj sva.« Zleze izpod armature, pogleda, vidi oborožene stražarje, se ustraši kam neki sem ga pripeljal, bliskovito vzame pištolo iz toka in cikak v mojem puloverju teče proti vhodu stavbe. Straža repetira, medtem se sliši glas z vhoda, kjer je receptor Jože Petkovšek vpil: »Ne streljal, to so naši.« Je pač pozabil obvestiti stražarje, da prihajava. Na stopnišču Černija ujamem, mu vzamem orožje in ga predam dežurnemu VOMA Željku Zupaniču. Še isti večer je bil z njim v prisotnosti namestnika ministra za obrambo Mirana Bogataja opravljen razgovor. Naslednji dan je bil z varovanim spremstvom odpeljan do stanovanja na Vrhniki, nato pa je odšel v Zagreb, kjer je bil na razpolago poveljstvu oboroženih sil RH.

Informacija, ki jo je podal o I. oklepni brigadi na Vrhniki je bistveno vplivala na miren zaključek slovenske osamosvojitvene vojne. 14. 10. 1991 je bil namreč s strani VOMA na Vrhniki aretiran Danilo Radovanovič (še nekaj drugih oficirjev brigade) in nevarnosti, da bi brigada samohodno zapustila RS ni bilo več. 20. 10. 1991 je bila deminirana tudi logaška kompozicija 63 vagonov, na kateri je imela oklepna brigada naloženo svojo tehniko in v celoti predana slovenskim oboroženim silam.

Černi Josip je postal poveljnik 136. brigade HV v Slatini, ki je štela  skupaj 2500 mož. Leta 1911 sem bil povabljen ob 20-letnici ustanovitvi brigade na častni postroj brigade. Zveza častnikov RS je ob tek priliki skupaj s poveljstvom sil SV organizirala obisk postrojitve 136. brigade in je bil brigadirju Josipu Černiju v zahvalo slavnostno izročen Častni znak Zveze častnikov Slovenije. Josip Černi je sedaj častni brigadni general hrvaške vojske v pokoju.

Ministru za obrambo Borutu Sajovicu predlagam, da preko kolega Ivana Anušiča, ministra za obrambo RH v celoti preveri moje pisanje in dogodek označi kot eden od temeljev sodelovanja na vojaškem področju na podlagi sporazuma z dne  2o januarja 1991.

Vid Drašček