Pred dobrim letom, septembra 2019, sem se v Ljubljani pred parlamentom udeležila podnebnega štrajka. Velike skupine ljudi, predvsem mladih, smo se zbrale in s plakati v rokah povedale vodilnim, kaj si mislimo. Takrat je bilo čutiti toliko energije na kupu, da je kar puhtela iz množice. Podpreti smo želeli mlado sedemnajstletno aktivistko Greto Thunberg, ki se je začela boriti proti podnebnim spremembam. Poskušali smo prepričati vodilne, naj razmislijo o svojem načinu delovanja, saj menimo, da za okolje in ljudi na svetu niti približno ne naredijo toliko, kolikor naredijo zase in za denar. Veliko mladih se je trudilo, nekateri iz vlade so se odzvali, nekaj malega se je premaknilo, vendar je življenje po svetu teklo naprej bolj ali manj po enakih tirnicah.
Zdaj, po enem letu, pa je prišel ta čudni koronavirus. Zaprl nas je v domove in onemogočil takšna zbiranja, kot je shod za izboljšanje podnebnih razmer. Onemogočil je kakršne koli kulturne ali športne dogodke, zaradi njega ne moremo k starim staršem in k prijateljem. Na nek način smo virus ali pa kateri drug »nepričakovani udar« pričakovali, a nihče nanj ni bil zares pripravljen. Ko pa smo ljudje ujeti v neznane, na prvi pogled nerešljive okoliščine, postanemo prestrašeni in napadalni. Vodilni morajo stvari umiriti in začeti ukrepati. Če le zvračajo krivdo drug na drugega, se zadeve ne uredijo, le poslabšajo!
Pa se vrnimo na začetek – pred letom dni je bila organizirana podnebna stavka, po nekaj tednih je bilo vse pozabljeno, nič velikega se ni spremenilo. Med časom omejitev zaradi koronavirusa pa se je zrak sčistil - meritve kažejo, da so nekatera mesta z najbolj onesnaženim zrakom zdaj med tistimi z najčistejšim. V beneške kanale so se celo ribe vrnile! Je res treba koronavirusa, da se podnebje izboljša? Zakaj tega nismo mogli urediti že prej?
Zdaj, ko smo samo doma, imamo časa za razmišljanje na pretek. Ker ne smemo med ljudi in v mesta, če le ni nujno, smo se zbližali z naravo, saj le tam lahko še migamo in se sprostimo. Mogoče bomo zato po karanteni želeli na glas izraziti vsa razmišljanja. Kako lahko pomagamo naravi? Izkazalo se je namreč, da je to mogoče. Kakšne voditelje imamo? Kako so se izkazali v boju proti koronavirusu, smo res izbrali prave? Ker smo zdaj vsi v tem, nas bo morda več, ki bomo svoja mnenja želeli deliti in bomo morda celo kaj dosegli. Mogoče pa je zdaj pravi trenutek, da postavimo temelje drugačnega svetovnega sistema – takega, ki bo pravičnejši do ljudi in do planeta.
Epidemija koronavirusa je velika stvar in se bo zagotovo zapisala v zgodovino človeštva. Že zdaj veliko muzejev naproša ljudi, naj jim pošiljajo slike ali predmete, ki jih uporabljamo med karanteno. Zagotovo smo vsi našli načine, da se doma gibamo, se zabavamo, celo »potujemo« in preganjamo dolgčas. Čez deset, dvajset ali sto let, bodo o tem zagotovo obsežne razstave in vsi se bomo spominjali tega časa.
Zapomnili pa si ga bomo v svetli luči, če bomo zdaj pomagali drug drugemu, če ne bomo gledali na razlike med seboj, temveč na to, koliko največ lahko damo od sebe, da bomo pomagali tistim, ki si sami ne morejo. Za to ni potrebno, da smo vsi zdravniki ali prostovoljci, pomagamo že s tem, da ostanemo doma in tako pred okužbo varujemo skupine, ki bi zaradi virusa lahko hudo zbolele. Ko bo epidemije konec in bo življenje spet vrvelo in hitelo, bo najbrž prav zabavno iti na razstave, ki bodo govorile o junakih, ki so ostali doma, gledali televizijo, brali ter prirejali treninge in koncerte na balkonih.
Lučka Patačko Koderman, učenka OŠ Antona Martina Slomška Vrhnika
