V daljavi, tam v tistem temnem kotu Potoka se je zaslišalo šumenje, ki je prihajalo čedalje bliže. Že so priletele prve kaplje dežja, med njimi za dober grah debela toča. Nato pa se je usulo. Toča je klestila vsepovsod. Severni veter je upogibal drevesa in neurje si je utiralo pot proti Podlipi, kjer je začelo počasi pojemati. Za seboj je puščalo pravo opustošenje. Trave in rože so polegle in bile poteptane, povrtnine okleščene, pod drevesi se je kopičilo odpadlega listja. Iznad razmočene zemlje prekrite s točo so štrlela obtolčena stebla krompirja, čebule, fižola in jagod, ki so jih otroci tako težko čakali. Češnje, ki so letos dobro kazale so ležale med točo, jabolka debela za lešnik prav tako in tisto listje, ki je ostalo na vrhovih dreves je bilo videti, kot bi ga obgrizle gosenice.

Sprva se je zdelo, da ni skoraj nič ostalo. Le  nakopičena toča, ledena in bela, ki je ponekod ostala do večernih ur naslednjega dne.  Trud pomladnega dela je bil razvrednoten v dobrih 10. minutah.

Sedaj, teden dni po ujmi kažejo njive kaj klavrno podobo. Nekaj se bo obraslo, nekaj je bilo treba posaditi na novo, pridelki sadnega drevja, trte in jagodičevja pa so za letos izgubljeni.

Sonja Malovrh