"Sinoči, ko sem se vračala iz Bruslja, da bi doma in v svoji domovini praznovala s Slovenijo, sem kar nekaj časa razmišljala, kaj naj povem, da ne boste rekli - še en prazen in dolgočasen govor še ene političarke.
V časih, ko vsi vemo, kaj vse je v državi narobe, ko nismo zedinjeni niti o ciljih, kaj šele o načinih reševanja, je vse prej kot lahko povedati kaj novega in drugačnega.
"Spoštovani župan, gosti, organizatorji, državljanke in državljani! Hvala, da vam smem spregovoriti ob današnjem državnem prazniku.
Pred prevelikim zgodovinskim ali političnim razpredanjem me je rešila preprostost otrok.
Naj vam preberem zapis četrtošolca Tina:
"V moji domovini živimo ljudje varno. Tu ni vojn in nasilja. Imamo vrtičke, kjer si lahko pridelujemo hrano. Ko smo utrujeni od dela, se lahko v prelepi naravi spočijemo.
Otroci živimo v miru in obiskujemo šole, kjer se veliko naučimo. Včasih naše starše politiki razjezijo, a jih tudi pomirijo."
Morda se sliši kot naiven otroški zapis, a otroci so čuteči, iskreni in zmorejo ne glede na številne informacije, s katerimi jih zalagamo, zelo preprosto izluščiti bistvo. So veliki filozofi, ki govorijo preprosto. In so tisti, ki bodo nekoč krojili usodo države.
V Tinovih petih osnovnošolskih stavkih so zajete vse vrednote in pravice, ki bi jih moral v vsaki domovini udejanjati in uživati vsak posameznik: mir, hrana, delo, izobraževanje, počitek, sposobni voditelji.
V teh petih stavkih so zajete tudi vse dolžnosti države in njenih voditeljev: zagotavljati svojim prebivalcem svobodno, dostojno in dostojanstveno življenje.
Če smo popolnoma iskreni, moramo priznati, da na splošno živimo v skupnosti blagostanja, kjer imajo te pravice, dolžnosti in vrednote že globoke korenine.
A je kolo sveta naravnano tako, da enako kot vsak posameznik tudi skupnost (in tudi država) doživlja vzpone in padce. Nobena pot, nobena rast, noben razvoj ne gre zgolj in večno samo navzgor.
Tudi na državo moramo gledati kot na živ, spreminjajoč se organizem.
Slovenija je mlada, 23 letna demokracija. Deležna je bila cvetoče otroške rasti. Puberteto je preživljala navzven neproblematično, a je svoje najstniške težave skrivala ali pa se jih ni zavedala, sedanja študentska leta preživlja zelo burno.
Pa ta državni organizem ne obstaja kar sam po sebi - država smo ljudje, zato lahko in moramo tako ponos na dosežke, razloge za neuspehe, slabe ali dobre načrte za prihodnost ... pripisati samo in izključno sebi.
Za slovenske tegobe ni kriva Evropska unija, politiki se niso postavili sami, korupcijske afere so tandemi podkupovalcev IN podkupljenih, z utajo davkov vsak posameznik škodi sam sebi,
ipd. -
reči hočem - ne iščimo v drugih krivde, iščimo pri sebi rešitve.
Za prehod v državno zrelost nam manjka morale in odgovornosti. Potrebujemo več solidarnosti in manj kapitalske miselnosti. Manjka nam sposobnosti, da pohvalimo drugega, četudi je drugačne barve.
Predvsem pa imamo premalo nacionalne zavesti in ponosa, kar kažeta že samo ta dva preprosta podatka - število ljudi, ki volijo, in število ljudi, ki izobešajo slovensko zastavo.
Za izhod iz primeža pesimizma nam manjka pozitivnih zgodb - znanstveniki, šahisti, izumi, izvirne ideje, mladi podjetniki, računalništvo, šport - morje dosežkov, ki nas delajo Slovence velike. Spodbujajmo se.
Če bo vsak od nas, začenši z voditelji, večkrat prebral kakšno osnovnošolsko misel o domovini in če bo večkrat razmišljal o preprostih besedah in dejanjih, s katerimi začnemo vzgojo najmlajših, bo naša država odrasla hitreje, bolj zrelo in pošteno. Kdor razmišlja, tudi napreduje. S poštenimi odnosi pa se vse uredi. Morda včasih boleče, a nedvomno bolje.
Za nami ne bo vesoljnega potopa. Za nami bodo naši otroci, ki poštenost zaslužijo. Prisluhnite jim kdaj, ko zapojejo Zdravljico - to, kar pojejo, v resnici tudi verjamejo. Tako kot iskreno verjamejo v slovenski rek, da "Nihče ne ljubi domovine, ker je velika, temveč ker je njegova."
Naj bo Slovenija naša, od čisto vseh. Ravnajmo z njo v tem duhu.
Srečno državljanke in državljani, srečno domovina!"
