Ko se je na nebu počasi poslavljal mrak noči, smo se v zelenem valu vozili mimo Ljubljane in nosili s seboj meglice z Barja, da so se ob Savi Dolinki razpotegnile vse do kovinsko modre silhuete Kamniških na severovzhodu ter v vilinskem plesu ovijale Storžič. Čez čas smo v enem samem dolgem trenutku zagledali ožarjeni Triglav nad ošiljenim zvonikom podtaborske cerkve, nato pa je svetloba jutra obarvala celotne Julijce in gorenjsko pokrajino.

Na vožnji proti Bledu in Spodnjim Gorjam smo okoli osme izstopili v Podhomu na praznem parkirišču pred Sotesko Vintgar. Pod skalnimi stenami, ki jih je oblikovala reka Radovna, smo stali in hodili po lesenih podestih, galerijah in mostovih, med bučanjem in hrumenjem skrivnostne reke pod nami, zaznali tišino in 130 letno zgodovino te soteske.

Zazrli smo se v sončno svetlobo, ki je pronicala skozi drevje, pod kamnitim obokom železniškega mostu visoko nad reko. Svetlikala se je na obrazih in v pršenju reke, ki se je v slapu Šumu izgubljala pod nami.

Po poti čez sv. Katarino smo se skozi mešani gozd bukev in smrek v pobočju Homa povzpeli do roba in cerkvice z zvonikom iz skodel, se greli in sušili na soncu ter občudovali Stol in Begunjščico, Pokljuko in Jelovico v daljavi na zahodu ter vasi pod nami.

Hodili smo po Podhomskem robu čez pašnike živine in konjev, ki so našli senco na stezi pod visokimi drevesi in se niso menili za mimoidoče, ki smo iskali prehod pod in nad njimi.

Vrnili smo se pred Sotesko Vintgar, kjer je mrgolelo turistov. Umaknili smo se levo navzgor v pobočje Boršta. Med lahkim vzponom nam je prijala senca gozda, globoko pod robom pa nas je še dolgo spremljalo šumenje Radovne.

Ustavili smo se na robu gozda pred Blejsko Dobravo in iskali s pogledi vrhove Vajneža, Stola, Ajdne ter v strmine risali smeri čudovitih, skupaj prehojenih, poti.

Ja, spomini in poti preteklosti in sedanjosti. Z leti mi ni več pomembno, koliko kilometrov prehodim in kako visok je osvojeni vrh, pomembno je, da hodim, gledam, opazim, občutim in doživim naravo od blizu in daleč.

Avtorica Marija Dolinar, fotografije Tatjana Rodošek in Danica Kos