Na prvi junijski torek smo se Sončki, ob upoštevanju veljavnih ukrepov zaradi epidemije covida-19,  odpeljali do Ihana in se pri Športnem parku podali po Ihanski poti.

Vse je bilo tako, kot že dolgo ne. Pohodniki v predpisani razdalji, sonce,  rahel veter, visoke trave, čebljanje, ki je včasih prebudilo ptice, vasice na robovih nad ihansko-domžalsko ravnino in  cerkvice, Jurijeva v Ihanu,  Kunigundina na Taboru in Miklavževa na Goropečah. Starodavna arhitektura in travnata področja so nas obrnila v mešane gozdove z ostanki sečnje, razmočeni kolovozi pa so spominjali na ranljivost naravnega okolja, ko vanj poseže človek.

Na ranljivost  in hudobijo človeka  je  nad vasjo Oklo spominjalo tudi obeležje sredi jase, posute s poljskim cvetjem, na dobroto in srčnost pa jubilantka Ivanka in njena bogata belokranjska pogača.

Veselje ob snidenju, sreča v objemu narave,  pogovori in  tudi naša ranljivost,  tiha  spoštljivost ob misli na Janeza, ki ga ni  več  med nami, je spremljala to hojo vse do  Dobovelj  in Jamarskega doma na Gorjuši, kjer smo pot zaključili.

Marija Dolinar, fotografije  Tatjana Rodošek