Tokratni pohod Sončkov je bil zame  izlet v neznano,  saj  nisem  pogledala, kje se vrh nahaja, a ker je naša planinska vodnica za ta cilj čakala prav tako vreme, kot je bilo napovedano po prazniku Vseh Svetih, sem slutila, da je Vošca nekaj posebnega.

Z minibusoma smo se  odpeljali do Gozda Martuljka, v centru zavili desno navzgor  do  Srednjega Vrha. Za kmetijo Hlebanja smo krenili desno  in se ustavili na prvem razgledišču, saj  so nas  kakor pahljača  pozdravljali  vrhovi Špikove skupine. Vstopili smo  v  macesnove in smrekove gozdove  in  ob šumenju potoka Jerman s pritoki, ki so polzeli po grapah v strugo, premagovali klance. Vdihavala sem  vonj po vodi in igličastih gozdovih.  Mimo Hudih hlevov čez področje Železnica  smo prišli na Blekovo planino. Z njenega roba smo zagledali  avstrijsko  dolino Drave ter vrhove vzhodnih Karnijskih in Ziljskih Alp ter Visokih Tur v daljavi.

Steza proti jugovzhodu je vodila na  Trupejevo poldne, mi pa smo se obrnili v nasprotno smer. V sneženju macesnovih iglic, ujetih v sonce,  smo  čez suhe trave,  liste telohov in grmički sleča  osvojili  Zajčnik in med zajetnimi macesni zagledali Mangart ter Višarje s Kamnitim lovcem. Sledil je sestop  v gozdove iglavcev, premagali smo še zadnji vzpon, se zastrmeli v travno področje Vošce z razvalinami nekdanje karavle, kjer smo malicali.  Oči niso gledale sendviča, rahlo priprte  so trepetale  ob čudovitem  pogledu na naše bele vrhove. Škrlatico je ravno tisti čas obsijalo sonce,  nad prelazom Vršič  je Prisank skrival Ajdovsko deklico, Mojstrovki sta metali senco na Sleme, mene pa je posrkala vase mogočnost Jalovca in Mangarta.  S tišine naokoli smo rezali  koščke, da bi jih odnesli v dolino.  Na vrhu smo še enkrat  pogledali v sosednjo državo, na Dobrač in neštete vrhove v  daljavi,  nato pa zapustili trave Vošce, se čez Tamarčo  dvignili na Grpišco  in navzdol do Nizke Bavhe ter v  objemu  smrek  po lepi stezi v ključih  sestopili  do lovske koče na Brvogih in na Tatjanini  "gasilski"  dokumentirano vzeli s sabo  nepozaben pogled na naše vrhove.  Imela sem občutek, da  je že blizu dolina, vendar je bil pred nami še en blažji spust  do  koče pod Srnjakom,  od koder sta nas minibusa varno pripeljala do Kranjske gore in tudi domov.

Redkokdaj  so pozni  jesenski dnevi  tako  zelo sončni in topli kot letos in ko sem tak  jasen dan doživela na Vošci, se mi je zdelo, da me je ogrela in "nafilala"  za vso zimo, ki morda pride. 

Besedilo:      Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak