Končno so v septembru nastopili pogoji, da smo se Sončki podali na prvi jesenski pohod – na že dalj časa načrtovani Visoki Mavrinc. Pogoj je bilo lepo, stabilno vreme,  epidemija korona virusa nas ni ovirala, saj smo upoštevali vse pogoje za druženje.

Na Visoki Mavrinc ali Špico v Sedelcih na nekaterih zemljevidih ne vodi markirana pot, je pa zelo obiskan vrh, ker je lahko dostopen od Koče na gozdu. Steza se vzpenja skozi gozd in tik pod 1561 metrov visokim vrhom  se gozd konča. Visoki  Mavrinc  je stranski vrh v grebenu, ki loči dolini Velike in Male Pišnice in slovi kot lepa razgledna točka. Z njega se odpirajo pogledi na zahodni del Karavank, Kranjsko goro in na visoke skalne vrhove nad Krnico in prelazom Vršič. Med Sončki ga nihče ni poznal, zato je bilo presenečenje nad obsežnim razgledom toliko večje. Vzeli smo si čas za malico, počitek in uživanje v razgledu. Motilo nas je le rohnenje težkih motorjev na cesti čez Vršič,  ki je odmevalo od skalnih sten.

Med potjo navzdol smo se ognili cesti in se po nemarkirani stezi mimo Mihovega doma spustili v dolino Velike Pišnice. V Klinu smo krenili levo, kjer se nam je na travnikih pridružila čredica kratkonogih koz, ki so nas kot vodnice popeljale preko suhe struge Velike Pišnice na makadamsko cesto v Krnico. Koze so si privoščile vrbovo listje,  mi pa smo ob šumeči vodi, ki se je pojavila v strugi,  nadaljevali pot do vršiške ceste, kjer nas je čakal avtobus.

 Zadovoljni nad lepim dnevom in ponovnim druženjem, smo se razšli na Vrhniki v želji, da se spet ponovno srečamo in odpravimo na pohod.

Tekst: Sonja Zalar Bizjak

Fotografije:  Rodošek Tatjana

Zemljevid: Srečko Kenk