V čudoviti jutranji zarji smo se Sončki 2. junija odpeljali proti Veliki planini, ki je s 557 ha površine največja slovenska planina. Njena znamenitost so nekoč ovalne, danes pa predvsem pravokotne lesene pastirske koče – bajte. Na planini pasejo avtohtono cikasto govedo, ki ga priženejo na začetku junija in ostane na paši do srede septembra.

Iz avtobusa smo izstopili na parkirišču pod Rakovim robom in se razveselili slastne pehtranove potice, s katero nas je počastila vodnica Sonja. Skozi gozd strmega  pobočja smo se odpravili našim trem vrhovom nasproti – Bukovcu, Gradišču in Poljanskemu robu.

Na robu visoke kraške planote nas je obsijalo sonce, ki nas je spremljalo večino poti. Mimo bajt Gojške planine in planine Dovja raven smo se najprej namenili na Bukovec (1552 m),  lep vrh s pogledi na Rogatec, Dleskovško planoto in vrhove od Kočne do Ojstrice. Travniki Bukovca so bili pisano poraščeni s prečudovitimi rožami, ki jih še niso popasle in pomendrale krave. Polno je bilo ranjaka, vretenčastega ušivca, plahtice, kamniške murke so bile tik pred razcvetom. Na vrhu smo počivali in se razgledovali in s svojimi štrukeljci nas je počastila še Jana. Obema slavljenkama smo ta dan zaželeli veliko zdravja.

Naslednji cilj je bil Veliki stan, največje pastirsko naselje na Veliki planini s kapelo Marije Snežne.  V zadnji zimi druge svetovne vojne so Nemci naselje in kapelo požgali, po vojni obnovljene bajte pa niso bile več take kot nekoč. Izjema je le Preskarjeva bajta, zgrajena po starih tehnikah, ovalne oblike, brez oken in z odprtim ognjiščem. Ob poti proti Zelenemu robu smo se ustavili nad kraško jamo Veternica, kamor so nekoč pastirji v suši hodili po sneg, da so ga talili in imeli vodo za pitje. Od tu se nam je odprl čudovit pogled na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp in na turistično naselje lesenih hišic, zgrajenih po načrtih arhitekta Vlaste Kopača.

Na Zelenem robu nas je pričakal planšar v tradicionalnem oblačilu, nato pa smo se povzpeli na najvišji vrh planote, na 1668 metrov visoko Gradišče. Spet lepi razgledi, žigosanje knjižic, potem pa naprej po stezi po robu planote proti Poljanskemu robu.  Čez dolino Kamniške Bistrice smo videli Krvavec, v dolini pa Stahovico in Kamnik. Pod robom je strmo pobočje, kamor so ljudje hodili nabirat planike in je bilo zaradi neprimerne obutve in neizkušenosti v preteklosti veliko smrtnih žrtev. Povzpeli smo se na Poljanski rob (1570 m), od tam pa se spustili na Malo planino, kjer stojijo trije domovi – Domžalski, Črnuški in Jarški. V zadnjem smo se podkrepili z okusno telečjo obaro in sirovimi štruklji, ki so se kar topili v ustih. Vsi zadovoljni in prevzeti od čara Velike planine, ki nam bo ostala v lepem spominu,  smo se med kapljami dežja vrnili k avtobusu in se odpeljali proti domu.

Besedilo:      Mira Trdan

Fotografije:  Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik, Tatjana Rodošek