Pripeljali smo se v vas Stari Log pri Kočevju in se čez pašnike z govedom in osličkom, ki nas je od daleč pozdravljal, napotili v gozd na predele, koder se zaraščajo tudi ceste. Vstopali smo v svet izginulih vasi in starih sadovnjakov, ki še vedno rodijo za ljudi in divjad.

Kupi kamenja med drevesi in mejah nekdanjih njiv so ostanki bivše vasi Cesta. Po zaraščenem kolovozu smo prišli iz gozda med travniške sadovnjake, ki so jih nekoč zasadili Kočevarji, Nemci s svojo kulturo in jezikom, ki so jih tu naselili nemški lastniki gozdov pred več kot 600 leti, v času druge svetovne vojne pa izselili, da je za njimi ostala sled le v kamnih in o njih pričajo samo še stari nagrobniki na pokopališčih vasi na Kočevskem. Mimo krmilnic s senom in soljo za divjad smo skozi drevorede orehov prišli do nekdanje vasi Pugled. Med nakopičenim kamenjem, obraslim z robidovjem, so vodile steze do informativne table za Gozdni rezervat Pugled - Žiben in podrtega zidovja nekdanje cerkve. S Pugleda se je pot spustila do razvalin vasi Žiben in opuščenega vodnjaka, spominska obeležja pa so govorila o zgodovini in vojni v teh krajih.

Tihi pogovori pohodnikov, preplašeno oglašanje ptic, v meni pa ena sama tišina. Hodili smo po gozdnem rezervatu. Po globelih in vrtačah so rastle visoke bukve, ki jih je čas prepletel na 1001 način in če je vid z leti slabši, sem lahko pomislila tudi, da izza njih prihaja medved, ki pa ga v resnici nismo srečali, niti opazili odtisov na blatnih predelih kolovoza, pa če smo jih še tako iskali. In če smo vmes malo pozabili, da smo v gozdu le gostje, so nas ptice na to spomnile, pa tudi opozorilne table, da si gozdni jereb želi tišino.

Po mokri kamniti poti smo se vračali v Stari Log, bilo je po dežju. Ob gozdu so ždeli čebelnjaki, zrak je dišal po cvetočem glogu, mi pa smo prestopili zadnjo pašno mejo in osliček na paši je dočakal svoj priboljšek.

Vsaka hoja ima svojo zgodbo, doživiš jo v oblačnem ali jasnem dnevu, o njej razmišljaš in si hvaležen še za en pohod, saj sam v te kraje nikoli ne bi "zašel".

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Danica Kosi, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik