Zaradi muhastega vremena je planinska vodnica tokrat izbrala rezervno varianto z najmanjšo verjetnostjo dežja. Odpeljali smo se proti Vipavski dolini do Gradišče pri Vipavi s Kampom Tura, športno plezalnim centrom za plezalce v ostenja Gradiške Ture.

Sive skalne gmote, koder med marcem in junijem gnezdi sokol selec in so v tem času določene plezalne smeri zaprte, so se v tišini jutra kontrastno odbijale od temno zelene barve gozdnih površin na robu planote, se v harmoniji zlivale z oblačnim nebom in v svojih nedrjih skrivale dve zelo zahtevni zavarovani planinski poti in številne plezalne sektorje s plezalnimi smermi. Ob misli na ptice v čigar svet hrupno vdiramo, smo krenili skozi gozd mimo oznak za dostope do posameznih plezališč in se sprehodili do obnovljene cerkve sv. Miklavža oz. sv. Nikolaja, ki pod stenami Tur na nadmorski višini 443 m z neko milino svojega belega pročelja gleda na Vipavsko dolino.

Tisto njeno milino sem nehote nesla s seboj skozi soparno ozračje pod puhastimi hrasti in črniko. Spremljala me je pod prepadne stene Šentviške Ture čez melišče, kjer je zavel blagodejni veter iz planote. Znašli smo se v sedelcu na robu Nanosa, kjer so bili v beli steni nad nami vidni obrisi temnejšega apnenca v obliki konjske glave. Sledilo je še nekaj obratov v ključih navzgor do skalnega praga, pod katerim bi skoraj pohodila mesnate liste avriklja, da me je sila vztrajnosti domala katapultirala čez skalni rob na planoto s kapelico in razglediščem na Vipavsko dolino in Vipavske griče.

Mehka hoja v smeri Abrama je bila sproščujoča in sanjska zaradi prostranosti. Obudila mi je spomine na otroške korake, ki so včasih utrujeno, drugič veselo hiteli proti Abramu. Tokrat smo se po zadnji strmini skozi gozd najprej razveselili prvih sončnih žarkov tega dne, nato pa toplega golaža z njoki na urejeni kmetiji.

Med vožnjo domov je sonce metalo sence na rebrasto pobočje Nanosa. Vsakič sem jih naštela drugačno število. Tudi videla sem ga danes drugače. Kraško trmast, pokončen v svoji značilni drži,  je zazrt v svoje stene iskal človeka v njih.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik