Bil je pustni torek in na jutranjem zbirnem mestu se je zbrala nenavadna druščina: Bevške čebele, klovn, gozdni ježek, Božiček, očarljiva dama… Nekateri Sončki so svoje maske nataknili šele med pohodom ali na koncu, če zasnežena pot pustni maski ni ustrezala.

Megleni pokrov Ljubljanske kotline smo kmalu pustili za seboj in Notranjsko podolje se je izkazalo s pravo zimsko podobo. Najprej zasneženo Planinsko polje, nato Cerkniško, kjer smo komaj slutili jezero pod Javorniki in nazadnje Loška dolina, kamor smo bili namenjeni. Malo pred Danami so nas čakali trije domačini, na čelu z  vodnico Božo Troha, ki je bila naš vir informacij o krajih, kamor smo se namenili.

Loška dolina je pretočno kraško polje in želeli smo videti, kam izginjajo vode Obrha, vodotoka, ki zbira vse vode Loške doline. Čez polje smo se sprehodili do vhoda v jamo Golobina, kjer pa vode ni bilo, ker se je že prej izgubila v dnu struge. Skozi zaselek Škrilje smo nadaljevali pohod po poti skozi gozd, prečkali asfaltno cesto in kmalu prišli v Klance. Tu je našo pozornost pritegnila žaga, ki je kot za šalo razrezala debelo smreko na deske. Do Sv. Ane, vasice pod Križno goro, smo hodili po zasneženem gozdu in izpolnila se je Tinetova želja izpred štirinajstih dni, da naj zima še traja. Še krajši vzpon in stali smo pred cerkvijo Sv. Križa na Križni gori, 857 metrov visoko. Na jugu se je pod nami bleščala zasnežena Loška dolina, za cerkvijo pa je pogled zaobsegel Slivnico in Cerkniško polje brez jezera.  Obetali smo si pogled na bližnji Snežnik, pa se je skrival v oblakih. Vodnica Boža je tudi tu povedala veliko zanimivosti o zgodovini Križne gore od pradavnine pa do danes. Hvala ji za vso pozornost, ki nam jo je namenila, vodniku Matjažu pa za primeren tempo vodenja kolone, ki je tokrat štela preko štirideset pohodnikov.

Še spust preko Podloža in že smo bili pri avtobusu v Ložu. Za konec nas je v gostišču Mlakar pričakal beduinski par in nam ponudil dobrodošlico na arabski način. Za konec smo si še z ocvirkovko omastili usta, kot se spodobi za Pusta.

Besedilo:     Sonja Zalar Bizjak