Na prelazu Černivec (902 m) smo šli čez asfaltno cesto na gozdno pot in po stezi navzgor levo med  praprot in leskove grme, nizke smreke ter breze v zaraščajoča pobočja z ostanki izruvanih drevesnih štorov, ki  šepetajo zgodbo o orkanskem vetru, ki je tod pustošil  v juliju 2008.

Hladen veter z zahoda se je tudi danes poigraval z nami in izgubljal svojo moč v zatišnih predelih, kjer se je steza usmerila čez vodne izvire in korenine čudovitih smrek, ki jih tornado ni dosegel. Po večkratnem prečenju gozdne ceste smo stopili na greben. Oviti v pesem vetra v krošnjah smrek  in topla oblačila, smo hodili  med valovanjem  suhih trav naokoli in pogledovali na pot iz  temnih kamnin vulkanskega izvora.

Prešli smo gozdno mejo in se dvigali čez trave mimo s travo obraslih kalov z vodo. Osamela drevesa iglavcev in listavcev so svobodno razpirala roke svojih vej in dihala veter, ki je občasno odkril oblačno zaveso nad belino Grintovcev, zlate macesne na Dleskovški planoti in Veliki vrh, da smo se naenkrat znašli pred gmoto skalovja Vrha Kašne planine ali Kačjega vrha (1435 m), se povzpeli na vrh in na drugi strani odkrili svet pašnikov Kašne planine z Raduho v daljavi, ki se je skozi borove veje sivo modro dvigovala v oblačno nebo. Razkropili smo se med šope trav, borovja in brusnic ter med občudovanjem strmin Rogatca in oblin gole Lepenatke prispeli do pastirske koče.

Glasovi pohodnikov so se izgubljali  v smeri Menine planine, ko smo zapuščali Kašno planino in po gozdni cesti ubirali korake po jugovzhodnem pobočju Kranjske rebri ter se vrnili na prelaz Črnivec.

V štirih urah nam je bilo dano ujeti veter in sonce ter gledati modro nebo nad meglo po dolinah. V udobnem sedežu sem se prepustila brezvetrju avtobusa in prgišču zajetega sonca, ki je grel, grel, da sem komaj zaznala, kako se je proti Ljubljani nebo temnilo in narahlo nosilo dež v okna avtobusa.

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije:  Danica Kos, Sonja Repnik