Kadarkoli sem se po avtocesti peljala proti Celju, sem občudovala temno goro v Savinjski dolini z zvonikoma,  ki sta na vrhu  štrlela v nebo.  Enkrat bom šla gor,  sem si vedno rekla,  a je prej prišel september in izlet  Sončkov na Goro Oljko.

S štajerske avtoceste smo na izvozu  za Šempeter krenili  proti  zgornji Savinjski dolini. V Parižljah smo zavili desno proti Polzeli. Malo pred železniško progo smo izstopili  in se zagledali v hrib Vimperk in  Goro Oljko za njim. Sledili smo smernim tablam in se pri zadnjih hišah zagrizli čez strm travnik do asfaltne poti na Vinskem vrhu.  Polzela je ostala globoko pod nami,  v daljavi pa  je iz meglic kukalo Posavsko hribovje.  Jutro je bilo nasičeno z vlago dežja, ki je padal ponoči, toda oblaki so se trgali in osvetljeni od jutranjega sonca risali na nebo nenavadne oblike. Za zaselkom se je pričela gozdna pot, ki je čez čas prešla na planinsko stezo ter nas pripeljala na Vimperk, od koder smo se mimo cerkve sv. Miklavža spet spustili v mešani gozd.  Poti so dobro markirane in uhojene.  Na  drevesih ob stezi so postaje križevega pota, ki so nas spremljale  vse do vrha gore.

Na  razpotju, kjer stoji kužno znamenje, smo krenili desno do zaselka Dobrič, kjer na robu vasi stoji stara Bolčinova hiša  s številnimi   majhnimi okni. Na njivi pod cesto  so ravno pobirali krompir. S travnatega grebena na koncu vasi smo za oblaki komaj opazili obrise Kamniško Savinjskih  Alp na eni in  Pohorje na drugi strani.  Za njo  je  travnik  prešel v gozd na strmem pobočju  Gore Oljke in čez dobre pol ure  smo zagledali pred seboj  vrh z romarsko cerkvijo sv. Križa z dvema zvonikoma. Ob cerkvi je  planinska  koča. Naredili smo postanek,  si ogledali notranjost cerkve z glavnim oltarjem, ki preseneča z nenavadno rezbarsko zasnovo zadnje večerje.  V tihoti smo si pogledali  tudi svetišče  pod cerkvijo,  božji grob.

Prečili smo vrh proti severu in se  spustili do razpotja pod Brezovcem,  kjer  nas je čakal avtobus. Po ozki cesti  ob strugi Hudega potoka smo se  zapeljali skozi Šmartno  ob Paki in Polzelo. Sonce je obsijalo gole hmeljarske nasade. Z neko nostalgijo sem opazovala te njive, s katerih so že spravili letošnji pridelek hmelja. Obrnila sem se nazaj in še enkrat pogledala področje Gore Oljke, kjer smo prehodili enajst kilometrov dolgo pot.

Ja, lepi so naši planinski pohodi,  prinašajo svežino juter in  potepanja po neokrnjeni naravi  na različnih predelih  Slovenije, sem še pomislila, nakar sem ob enakomerni avtocestni vožnji dremala do Trojan in vse do doma.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik