Barje so razsvetljevale zvezde, cesto pa luči avtobusa in bilo je točno 7.06, ko se je nekje med posavskimi vrhovi prikazalo sonce in za tuneli smo nekaj časa vozili proti Celjski kotlini naravnost v rumeno svetlobo, nato pa krenili z avtoceste v Mozirje in od prvega krožišča dalje sledili oznakam za Golte, vse do parkirišča pri vstopu v Alpski vrt Golte. Informativne table so nas opozorile, da smo na področju Krajinskega parka Golte, planote travnikov in smrekovih gozdov, kjer domujejo številne redke zavarovane vrste ptic in cvetlic.

Zagrizli smo v klanec, šli mimo hotelskih kompleksov po "Poti po Golteh" in se ozirali na zamegljene doline pod seboj ter prepoznavali posamezna hribovja v daljavi. Čez Medvedjak je hladen veter razpihoval oblake v odtenkih modre. Pogled na Kamniško Savinjske Alpe se nam je odprl na grebenu ob hoji čez pašna področja. Razplet žičnic in posamezni kali in bazeni z vodo so šepetali zgodbo, da je pozimi, ko zapade sneg, ali pa ga narede, tu gori povsem drugače. V zatišnih dolinah čez Stare stane je prijetno grelo, ko smo krenili desno ob Ojstrem vrhu, kjer se je v krošnje smrekovih gozdov ujel veter, da se je zdelo, kot da spodaj teče reka, a sem vsake toliko časa zagledala le Šaleško dolino in dim nad Šoštanjem.

Na sedlu Isteje smo stopili na stezo in se po markacijah pod gostimi smrekami povzpeli na 1587 m visoki vrh Boskovec, kjer stolpa ni več,  a bi kar obsedeli na lesenih klopeh s pogledi v smeri Posavja in Čemšeniške planine, če nebi pričelo rositi tako na lahno, kot da bi naletavale snežinke. Hitro smo se pobrali z vrha in skozi smrekov gozd prišli nad travno dolino s kapelo na desni in Mozirsko kočo niže na levi. V koči smo se greli s ciganskim golažem in opazovali dež in veter, ki sta nas hladila ob zadnjih korakih čez sedlo do avtobusa.

Dežniki niso kaj dosti pomagali, najraje bi kar poplesavali po mokrem cestišču, a je uspelo le enemu, "baletnemu",  pa še tega je vztrajna lastnica ujela za cestno ograjo. Alpski vrt bo počakal za drugič, sem slišala govoriti planinsko vodnico v mikrofon. Ogledala si ga bom neke pomladi, ko bo poln alpskega cvetja, ko telohi že delajo cvetne nastavke in v zatišni legi blizu koče že cveti zgodnji ali pa zapozneli avrikelj.

Zaprla sem oči in si zlahka predstavljala divjino, tišino in veter gozdov in travnikov na planoti - Golte, kakršne so bile v času brez žičnic in hotelskega turizma.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik