Škrlatna zarja se je izza Krima razpotegnila čez vzhodno nebo, ko smo se odpeljali proti Logatcu in začeli pešačiti pri zadnjih hišah v Kalcah desno navzgor.

Po začetni strmini  smo prišli do trase stare železnice in na obronke gozda nad cesto za Hotedrščico ter  kmalu občutili prve sončne žarke, ki so na osojnih predelih izgubili svojo moč ter nas spet greli na nekaj metrih asfalta proti Colu. Skozi goloto listnatega gozda smo z druge perspektive ugotavljali imena vasi  in zvonikov na okoliških hribih. V naslednjem ovinku smo pri smerni puščici rimska trdnjava krenili levo v pobočje Laniša in se znašli v notranjosti obzidja, obnovljene poznorimske trdnjave iz 4. stoletja, v sestavi rimskega obrambnega zidu med Ljubljano in Oglejem v Italiji.

Nadaljevali smo po markacijah na visokih bukvah in jelkah, nekatere pa so belo rdeče sijale na skalnati podlagi steze. Gozd je bil lep, četudi razredčen zaradi vetroloma, žledoloma in lubadarja. Med pogovori o sedanjih in preteklih časih smo prišli iz gozda na planjavo do razgledišča pod Srnjakom, ki nam je v jasnem opoldnevu nudilo panoramski razgled na znana naselja, mesta in vasi pod nami, na prostrana hribovja, s skritimi dolinami v nedrjih, vse do Blegoša in zasneženih Julijcev. Nad rahlo belino Ljubljanskega barja so se levo bohotile Kamniške Alpe. Pogled je segal vse do Rogatca in Menine ter desno do Ljubljanskega vrha s Krimskim pogorjem, mi pa smo skoraj pozabili na malico.

Vračali smo se po novejši gozdni cesti, kjer ponekod še ni posijalo sonce. Izogibali smo se zaledenelim delom in mimo kraja Vodice z izviri, od koder so nekoč rimski vojaki nosili vodo v trdnjavo nad nami, prišli med vrtačaste travnike do avtobusa.

Tokratni cilj izleta v bližino našega mesta je bil za mene nepoznan in me je navdušil s svojimi samotnimi potmi ter razgledom, ki mi še vedno greje srce.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos