Bojevnik in Bojevnica

Bojevnik ali bojevnica je nekdo, ki vztrajno in z nepopustljivo odločnostjo premaguje samo pomembnost. To je edina zasluga, ki jo človek lahko ima, to namreč, da si ne misli da kaj je in da kaj zna. Človeku vlada nekakšen samoljubni avtomatizem, ki se ga človek ne zaveda, niti ne pozna svojih možnosti in zmožnosti. Bojevnik je nekdo, ki izve za možnost priziva moči v svoje življenje in da ima možnost dostopa do nje s svojo voljo. Edini sovražnik na poti do nje pa je on sam s svojimi prepričanji in cilji. Vsako prepričanje je že omejitev. Pot bojevnika gre preko tega do samega izvora, v katerem so vsa prepričanja ali pa še nobenega. Nima točke ki bi jo moral zagovarjati. Vseeno mu je, kaj si misli on sam ali kdorkoli, ker ve, da to ni pomembno za tisto, kar se ta hip dogaja. Edina pomembna stvar za bojevnika je to, da je tam kjer je cel in zbran. To zbranost pa izgradi z negovanjem notranje tišine, z zaustavitvijo razlaganja tega, kar se dogaja.

Prisilia vs. Svoboda

Dokler človek diha, ga moč podpira, ne glede na njegovo zavedanje o njej. Moč se razodene le tistim, ki jo hočejo, tistim, ki jo prepoznajo, priznajo in se ji predajo. Hoče namreč svobodno odločitev in hoten vstop vanjo. Dokler človek ni pripravljen na razkritja o samem sebi, ni pripravljen na moč. Gre za preprost mehanizem, da kolikor je v človeku zaverovanosti vase, toliko manj je v njem moči. Človek, ki v celoti prepozna lastno nemoč in jo ponižno sprejme, takrat se s človekom zgodi nekaj nepojmljivega, nekakšna notranja smrt tistega dela v njem, ki je bil tako ali tako tuj in od zunaj vnešen. V človeku se izgradi praznina, ki jo moč zdaj lahko zapolni. Ta proces pa je pretkan, bi lahko rekli, pretkan je samoljubni jaz v nas. Zato je potrebna premišljena strategija v soočenju z njim. To je boj, o katerem govorim. Vselej nam razkriva slabe stvari o nas samih. Dokler nam torej vlada samoljubje, tega priznanja nismo sposobni. Zato bolečina, zato izguba in zato bolezen, ker vsaj nekatere izmed nas spravi na kolena.

Misliti ali Biti

Razlika med bolnim in zdravim je enaka med misliti o tem, kaj je zdravo in med tem, da delaš tako. Človek ve, kaj je zanj dobro, a le malo je takih, ki tako zares živijo. Dokler mu telo še podpira zmotno ravnanje, človek ne bo naredil ničesar.  Posameznik, ki dela na sebi ve, koliko napora in koliko let je potrebno, da udejanjiš znanje, ki si ga skozi izkušnje nabereš. Leta je potrebno preden izvajalec obreda doseže tak življenjski slog, ki ga gradi in neguje življenje v njem in zunaj njega.

Zavedanje izniči vsako bolezensko kal

Vsako bolezensko kal se odstrani na enak način, z zavedanjem. Zavedanje je kot snop svetlobe, ko z njim obsiješ neko svojo hibo, v tistem trenutku izgine. Kot če črva obsije sonce, se ta posuši. Morda malo zdaj in malo v drugem zdaj, a prej ali slej izgine. Na primer, človek, ki zaradi stresa in skrbi krči ramenske in vratne mišice do te mere, da mišica pozabi občutek sproščenosti, trpi zaradi okvare vida, vnetja sluhovoda, glavobola, hrbteničnih ukrivljenosti, nepretočnosti vsakršnih telesnih tekočin in signalov in še za vrsto drugih domino posledic.

Bolečina je velika učiteljica

Kadar tak človek začne zbirati pozornost sedanjega trenutka, bo prej ali slej to zakrčenost opazil in jo iz hipa v hip sproščal. Bolečina ga prisili, da je v sedanjem trenutku in v poravnani drži. Izvajalec obreda prej ali slej opazi, da mu miselni mir omogoča popolno telesno sproščenost. Ko ta mir s svojim telesom enkrat prepozna in doživi, mu telo začne hrepeneti po njem in ga hoče še več. Več ko je miru v glavi, bolj sproščeno in poravnano je njegovo telo in bolj nemoteno lahko moč teče skozenj.

Prevzemanje vajeti v svoje roke

Morda je ta naslov neustrezen, saj izvajalec obreda doume, da dobi nadzor nad svojim življenjem šele takrat, ko se vanj vda. Po drugi strani pa je ustrezen, če ga tako razumeš. Človek, ki dolgo izvaja Tibetanski obred pomlajevanja ni več isti kot je bil, ko je z njim začel. Na začetku je poln pametovanja in nasilno narekuje gibanje telesu, ni zmožen mirovanja niti za sekundo, niti ni povezan s sporočili svojega telesa. Vsako-dnevno delanje obreda pa tako nežno preoblikuje duha in telo, da te spremembe  pogosto ne opazi niti izvajalec sam. Če je na začetku sopihal pri 4-ih ponovitvah, po recimo štirih mesecih sopiha šele pri 16-tih. Njegov dih je iz nezavednega, plitkega in povsem brez moči, prerasel v globokega, mirnega in z močjo. Krivine hrbtenice so se začele rahljati in mišičevje zakrčenosti je začelo popuščati, tako da je drža izvajalca zdaj pokončna in gibanje mehko in ozaveščeno.

Nevmešavanje v dogodke, ki imajo svojo lastno gravitacijo

Zaradi rednega vstopanja v mir, se pogled izvajalca naleze tega miru. Zdaj je zmožen prisostvovati trenutku bolj kot opazovalec in ne več kot akter. Zdi se mu, da je vse v najlepšem redu in da ničesar ne potrebuje izboljšav. Taka notranja drža človeka osvobaja ogromne teže, nobene potrebe ni več, da bi svet in ljudi prikrojeval po svoje in se kar naprej vmešaval v delovanje drugega. To je velik in celo izjemen dosežek izvajalca obreda.. je odmaknjenost, ki vodi v videnje stvari, takšne kot so.