Hodimo skupaj je naša letošnja rdeča nit. Seveda ima še vedno vsaka skupina svoje sklope in počne različne zanimive reči. A v našem vrtcu smo bili vedno povezani tudi med skupinami. Sedaj, ko končno ni več ukrepov, se lahko ponovno družimo brez omejitev, kar smo že močno pogrešali. Tudi november ni minil brez skupnih trenutkov. Vse to skupno sodelovanje pa temelji na tem, da se vzgojiteljice res dobro razumemo. Tako vam bom kar po vrsti naštela, ob kakšnih priložnostih vse smo se podružili.
V začetku meseca nas je obiskal Teater Jesenice po več letnem premoru. Vse skupine smo se zbrale v Beli dvorani in ogledali smo si predstavo z naslovom Lahkomiselni čriček. Celo najmlajši so z zanimanjem gledali in s prsti kazali na lutke. Starejši pa so se vmes prešerno smejali čričkovim prigodam. Takoj naslednji dan pa nas je pričakala še ena posebna predstava v izvedbi prikupnih pujskov Bibija in Gustija. Lika sta že večkrat nastopila in do podrobnosti sta ju izpilili vzgojiteljici Maja in Meta. No, vsi smo vedeli, da bo predstava, le vzgojiteljici Anici smo rekli, da bomo imeli gasilsko vajo. Zakaj? Ker je to mesec, ko je v zasluženo penzijo odšla oseba z najdaljšim delovnim stažem v našem Župnijskem vrtcu. To je vzgojiteljica Anica! Predstava je bila izvedena njej v čast, za presenečenje in morala je tudi malo sodelovati. Zabavali so se tako otroci kot vzgojiteljice. Brez solz ni šlo, saj je imela naša Anica res zlato srce in močno jo bomo pogrešali. Bila je tudi zaslužna za mnogo do potankosti izdelanih projektov. Od kar sem v vrtcu je bila zadolžena za pripravo in izvedbo Tradicionalnega slovenskega zajtrka. Letošnji november pa je bil prvič izveden brez nje, strastne čebelarke. Saj je bil vseeno pester teden, poln dejavnosti na temo mleka in zajtrk za slavnostno okrašenimi mizami je bil seveda vseeno izpeljan. Otroci so se preizkusili v molži, v Beli dvorani je nastala razstava h kateri so prispevale vse skupine. Saj gre tudi brez Anice... ampak z njo je bil med nekoliko slajši. Joj, sem rekla, da bom šla po vrsti, pa sem že pri medenem zajtrku!
Skratka, 16.11. smo se zopet zbrale vse skupine na kupu, tokrat na hodniku v prvem nadstropju. Naša vzgojiteljica Veronika je namreč praznovala svoj 30. rojstni dan. Tak jubilej ne more iti mimo brez torte, balonov in pihanja svečk.
Najmlajše 4 skupine smo se en teden dobivali v Beli dvorani in v telovadnici, se igrali z žogami, ter preizkusili čutno pot. Za marsikaterega malčka je bila čutna pot čisto nova izkušnja.
November je kar spolzel mimo in advent je pričel trkati na vrata. Tako smo konec novembra izvedli še ustvarjalne delavnice za starše skupaj z otroki. Izdelovali smo zvezdice, snežinke in lampijone za praznično okrasitev hodnikov. Da ni bilo prevelike gneče so najprej ustvarjali starši z otroki iz pritličja, naslednji dan iz Kaplanije in zadnji dan iz prvega nadstropja. Nastali so prav prikupni okraski.
In da se za konec vseeno vrnem še malo k naši Anici. Od nje smo se poslovile na večerji v Gostilni pri Kranjcu, kamor nas je povabila 25.11. Že pred tem je na srečanje v Belo dvorano povabila tudi svoje nekdanje varovance, da si je ogledala koliko so že zrasli. Ker vse pač raste in se spreminja, ne le otroci, tudi mi. Tudi Anica zapušča v našem vrtcu ne le dediščino svojih projektov in vzgojenih otrok temveč tudi svojo sodelavko Anamarijo, s katero imam čast delati. In svojega vnuka Naia, ki tudi obiskuje naš vrtec. Tako smo se imele prav lepo na večerji, zopet smo obrisale nekaj solz, oblečene pa smo bile vse v nekaj modrega. Ker "topla" modra je bila Aničina najljubša barva.
Želim tudi vam topel advent. No, temperature le naj bodo hladne, da bomo imeli kaj snega. Topel mislim v srčkih. In hodite tudi vi skupaj. Ker pot skozi življenje je bolj zabavna, če smo skupaj.
Pozdravčki iz našega vrtca.
