Tukaj sem, ampak res s tem namenom?

Približuje se mi vesela skupina. Končno nekdo po dolgem času! Se že veselim njihove družbe. Namreč moji najboljši prijatelji, šolski otroci, trenutno uživajo na zasluženih počitnicah, tako da samevam tu s to mogočno lipo, simbolom slovenstva. Otroci me včasih pridejo pogledat tudi med počitnicami, čeprav ne vsak dan kot med šolskim letom, ko se z menoj pridno ukvarjajo.

Joj ne, to pa niso moji prijatelji! Le kaj to počnejo? Au … spet cigaretni ogorek, ki bo pozabljen obležal na meni. U …. nekaj mokrega in trdega, in to s papirjem! Očitno sem postal stranišče. Skupina me počasi zapušča in, glej ga zlomka, uporabili so me še za smetnjak. Med šolskim letom česa takega nisem vajen.

Šolski otroci so se vrnili in se močno zgrozili. »Le kako te bomo mi sedaj občudovali in se od tebe učili, če so s teboj tako grdo ravnali in uničili vse naše sadove pomladi? Še huje, kako te bomo otroci sploh lahko očistili?«

Vsako šolsko leto vsi učenci in zaposleni na OŠ Antona Martina Slomška Vrhnika vame vložijo veliko časa, energije in prostovoljnega dela, da sem jaz in vsi moji sosedje v šolski okolici urejeni. Le tako lahko otroci pridobivajo nove izkušnje in znanja brez skrbi, da bi se kdo okužil ali celo zbolel. Želim si, da živimo v slogi in drug drugega spoštujemo. In da se to ne bi več ponovilo! Želim si, da bi številne generacije, mlajše in tudi malo starejše, lahko uživale v moji bližini, se družile, sprostile in se učile.