Zazvonil je telefon, oglasila sem se in na drugi strani je bila starejša hčerka Marjetka, ki že 26 let živi z družino v Škofji Loki. Predlagala   je, da bi v petek šli na Planino. Ker sva na Planini pred kratkim bili, sem  omenila  Star maln. Seveda je bila to za Marjetko  lahka sprehajalna pot v primerjavi s Škofjeloškim hribovjem, kamor rada zahaja. Najbolj pa uživa, ko se zgodaj zjutraj še v temi povzpne na Šmarno goro in opazuje sončni vzhod.

No, odločitev je padla in podali sva se v Star maln, saj že kar nekaj let ni bila tam. Avto sva parkirali pri »štirni« in nadaljevali ob suhi strugi potoku Bela. Že takoj  na začetku poti je na desni strani travnika zagledala šmarnice, vendar ni bila sigurna, ali  so prave. Nisem ji verjela, da jih tu prvič vidi, saj  ko je bila še majhna, smo večkrat šli v Star maln. 

»Veš, tako sem si jih želela videti,« je dejala, jih poslikala, odtrgala jih pa ni. Povedala  sem ji, da mora biti pozorna na kače, ker se rade zadržujejo v šmarnicah. Opazili sva še mnogo raznovrstnega cvetja, ki raste ob potoku in po bregu.

Pot je bila sproščujoča, polna kramljanja in ogledovanja majske narave.  Nenadoma  naju je presenetila  prikupna  veverica, ki je prečkala pot in se povzpela na bližnje drevo v varno zavetje. 

Srečali sva kar nekaj sprehajalcev in tekačev. Tudi nekaj vode je teklo po potoku Bela in Marjetka se je čudila, da je tako čista in bistra. Vse je poslikala.

Ker sva hodili  počasi zaradi ogledovanja narave, sva v eni uri le prišli do novega  mlinskega kolesa, ki krasi naravo in Star maln. Razložila sem ji, da je to  mlinsko kolo, ki je septembra lansko leto zamenjalo staro in razpadajoče. Spet je sledilo fotografiranje.  Na betonski škarpi sva opazili močerada. Nad mlinskim kolesom je na ograji  pritrjena  tabla s fotografijami, ki predstavljajo, kako je mlin  deloval v preteklosti, saj  so mleli žito. Predstavljeni so tudi načrti, kaj vse še bo  ob mlinskem kolesu v prihodnje. Povedala sem ji, da se Turistično društvo Blagajana zelo trudi s tem projektom in sploh  s Starim malnom.

Malo pred deseto uro dopoldne sva se usedli na klopco pred hišico in prijazen fant nama je postregel malo okrepčila. Zelo sva uživali.

 « Tak spokojen mir,« je dejala Marjetka. Povedala sem ji, da ko sem bila še otrok, sva z očetom zahajala sem gledat rake, ki so uživali v čisti vodi. Raki živijo samo v čisti vodi, sem ji dejala. Nadaljevali sva proti Strmici in po plinovodu do Vrhnike. Pot je lepo  urejena , večino po gozdu in se zlahka  prehodi. Tudi ta del je bilo eno samo uživanje in doživetje. Ob pol dvanajstih sva prispeli spet do avta, polni  notranjega miru,  svežega zraka in zelene narave. 

Zelo prijetno je bilo in še bo potrebno ponoviti, saj narava povezuje in pomirja. Morda sva majsko naravo letos doživeli še malo drugače po skoraj dvomesečni karanteni zaradi virusa, ki nas je osamil.

Fani Šurca