Dan se je nagibal počasi k večeru, ko je zazvonil telefon, mobilnikov takrat - pred več kod dvajsetimi leti - še ni bilo, pa bi zelo prav prišli. Na drugi strani telefona se je oglasil moj mož, ki je prihajal službeno iz  Italije. Ne vem ali je bil pomladni ali poletni čas, vem, dan se je kar zavlekel v noč. »Živjo, živjo!«, sva se pozdravila. »Čez eno uro pridi na mejni prehod Sežana, kjer te bom čakal. Prihajam iz Italije, po dolgi vožnji sem utrujen, tovornjak bom tu pustil, da ga jutri ocarinijo, prespal bi doma«. »Dobro, se vidiva. Pa ravno danes, ko sem zelo utrujena od službe!« sem si dejala. Moje delovno mesto je bilo obračun osebnih dohodkov, računalnika še nismo imeli. Bila pa sem zelo besna, ker sem morala z avtom v Sežano, namreč nisem dobra voznica, strah me je avtoceste in prometa, predvsem tovornjakov na cesti, ki jih je potrebno prehitevati.

Sedem v osebni avto in pot pod noge. Prispela sem do neke manjše cestninske postaje, smerokazi so bili za več strani nakazani, tudi za Sežano, ampak sem bila v stresu in nisem nič videla. Tam je stal neki delavec od te postaje, vprašala sem ga, kje se gre za Sežano ? On mi je odgovoril: »Vse piše, gospa!« No in gospa je zapeljala na napačno stran, še danes ne vem kam. Znašla sem se na nekih čudnih poteh in takoj sem vedela, da sem ga polomila. Nisem šla nazaj, ampak kar naprej in naprej in prišla v neko kraško vasico. Cesta se je samo dvigala in dvigala. Panika je postala velika. Nikjer ni bilo nobene žive duše, hiške vse zaprte, mrak se je začel spuščati, postalo me je zelo, zelo strah, tudi nobene policije nisem srečala. Kaj sedaj? Odločila sem se, da bom prenočila v avtu in zjutraj nadaljevala pot. Ko sem bila v takem razmišljanju sem v daljavi zagledala dva mladeniča, ki sta stala pred eno zelo majhno vaško diskoteko. Vprašala sem ju, kako pridem do Sežane? »O gospa, kje ste pa vi, to je pa še daleč, ste čisto na drugi strani!« Z jezo na moža sem odšla naprej navzgor po cesti. Kar nekaj me je vleklo, naprej in naprej...

Pripeljala sem se na neko večjo cesto in tam je stala tabla z napisom Sežana! Odprl se mi je svet. Naredila se je noč in meni je uspelo priti na mejni prehod Sežana. Tako sem bila vesela in besna hkrati, preživela sem veliko strahu, da še danes, ko tole pišem se tresem. Saj vem, marsikateri bralec si bo svoje mislil, če bo tole bral. Pač sem slaba voznica.

Tudi mož je imel dobro uro zamude, ne samo jaz. Povedala sem mu kaj se mi je zgodilo. Kot poklicni voznik se mi je samo smejal. On je obvladal vse poti po Italiji in tudi v drugih državah, jaz pa sem imela problem pripeljati se v Sežano. Pravim: »Vsak je za nekaj, vsi smo za vse!« Možu sem v besu povedala, da me drugič naj ne kliče več: »Lahko greš v hotel, motel, bordel, ali spiš v tovornjaku, ali pa si naroči prevoz iz tovarne, kjer delaš!«

Ja takole je bilo moje klavrno potovanje do Sežane po kraških poteh. Nikdar več nisem šla. Spomin pa je tako živ, kod bilo včeraj.

Šurca  Fani