Tole, kar bom sedajle napisala, se je zgodilo že davnega leta 1960/61. 

Hodila sem v peti razred osnovne šole na Vrhniki. Moj oče je bil v službi v pisarni Trgovskega podjetja Ljubljana, ki je imelo pisarno na Vrhniki in je skrbel za vse podružnične gostilne, trgovine in trafike v bližnji in širši okolici s tobačnimi izdelki in nekaj galanterije. Bil je zelo precizen, natančen in vesten pri svojem delu. Večkrat sem ga opazovala pri njegovem delu, kako je lepo in počasi pisal. Takrat se je pisalo samo z navadnim kopirnim svinčnikom. Imel je majhen nožiček in šilil svinčnike, kemičnih svinčnikov takrat še ni bilo. Ko se je svinčnik precej izrabil, je uporabil podaljšek, da je svinčnik izkoristil   skoraj do konca. Znal je »šparati«. Uporabljal je tudi kopirni papir, ki se mu je reklo »indigo papir«. Ja, tako je bilo takrat.

Ko sem šla iz šole domov, sem šla k njemu v Trafiko, sedla poleg njega, bila čisto tiho in ga opazovala pri njegovem pisanju. Pa sem si večkrat mislila:

 »O, ko bi znala tako zelo lepo pisati.«

 Čeprav sem tudi jaz  imela lepo pisavo, saj so nas v šoli ocenjevali tudi v pisavi. Moj oče ni pisal samo v pisarni, ampak tudi doma. Bil je predsednik VV invalidov Vrhnika,  blagajnik pri Lovski družini Vrhnika in član Socialne komisije na občini, kjer so skrbeli za revnejše družine. Tako sem imela možnost opazovanja njegove pisave tudi doma.

Hodila sem v peti razred. Tovarišica nam je dala za slovenščino domačo nalogo, napisati prosti spis ali obnovo, ne spomnim se, kaj je bilo. No in jaz sem dobila priliko, da se izkažem v načinu pisanja svojega očeta. Zelo sem se potrudila in res napisala nalogo tako, kot bi jo pisal moj oče. Bila sem zadovoljna, da mi je uspelo, na posledice pa nisem niti pomislila.

Tovarišica je pobrala zvezke in vse naloge pregledala. Naslednji dan se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Ko je stopila v razred, sem bila prva, ki me je vprašala, kdo je meni pisal nalogo? Odgovorila sem, da sama.  Seveda mi ni verjela. Vzela mi je zvezek in ga nesla v zbornico na vpogled drugim učiteljem, meni pa naročila,  naj pride mama v šolo. Mama je res šla v šolo in tovarišica jo je vprašala, zakaj mi pišejo domače naloge? Seveda mama ni o tem nič vedela in tudi zanikala o pisanju nalog.

Tistega zvezka nisem nikoli več dobila nazaj, ne vem, kje je pristal. 

Sedaj, ko smo že v letih, se večkrat spomnim na ta dogodek. Ta tovarišica-učiteljica je sedaj že v letih, hodi tudi z nami Vandrovkami na pohode. Povedala  sem ji že za najin dogodek in sva se obe nasmejali. Ona pa pravi, da se tega ne spomni. Zadnjič, ko sem imela 70 letnico, mi je čestitala in sem jo vprašala, če se zaveda, da ima pred sabo tako staro učenko. Odgovorila mi je:

 »Se ti zavedaš, kako  staro učiteljico  imaš  pred sabo?« Vsi smo se nasmejali in dali spominom čas.

Šurca  Fani