V  SLOVO  SODELOVCEM

Ker mi  ne da srce miru, moram nekaj besed posvetiti mojim umrlim sodelavkam in  sodelavcu. Korona je zaznamovala letošnje leto, posebno pa še mesec december. V tem mesecu in enem tednu sem izgubila dve sodelavki in  sodelavca. Vsi so preživljali svoje zadnje  dneve življenja v Domu upokojencev Vrhnika.

 Vsa službena leta smo bili  dobri sodelavci na Komunalnem podjetju Vrhnika. Z gospo Rezko sem bila tudi soseda. Preživeli smo veliko lepega tako v dobrem in tudi slabih trenutkih. Še dobro, da se slabo hitro pozabi.. Hodili smo na izlete, praznovali rojstne dneve in praznike in se odlično zabavali, se veliko smejali in Imeli smo se zelo fajn, da nam je marsikdo zavidal, zelo smo bili povezani, tako pri delu kot zabavi niti pomislili nismo na čase, ko bo vsega konec. In ta konec je za nekatere že prišel.

Gospa Rezka Mole je bila že kar nekaj let v domu starejših, dobro se je držala in dočakala visoka leta. Na Komunalnem podjetju je bila dolgo let in tudi mene je sprejela v službo; takoj je pristopila k meni in me začela učiti. Bila je administratorka in tajnica. Bila je hitro pripravljena za kakšno zabavno akcijo v popoldanskem času in tudi v službenem času.  Včasih je bila tudi malo slabe volje, ampak smo jo razumeli,  imela je pač svoje dneve in kar nekaj skrbi.  Kdo jih pa nima. Znala je organizirati marsikaj.

 Franci Petkovšek je tudi skoraj vsa službena leta delal na Komunalnem podjetju kot  ing. geodizije. On je bil zelo priljuden in  dober tovariš. Znal je zelo dobro komunicirati in lahko  bi se z njim pogovarjal ure in ure. V družbi je bil enkraten, velikokrat smo se mu nasmejali in ga radi imeli, kot se spodobi za takega veseljaka in pozitivca.  Marsikdo bo rekel,  da ga sedaj hvalim, ko je umrl, a ko sem zvedela za njegovo smrt, me je stisnilo pri srcu. Ni bil dolgo v domu, moral je tja zaradi demence.

 Angelca (BEBA) Drašler je bila tudi vsa leta na komunali, gradbeni tehnik, še čisto mlada je bila, ko je prišla k podjetju. Dobrosrčna ženska. Veliko lepih spominov imam na njo. Najbolj se spomnim, kako sva v Osijeku ponoči iskali hotel, ker sva se izgubili. O, koliko  sva se nasmejali. Nato nama je nasproti prišla naša klapa in naju rešila iskanja. Bila je vedno lepo urejena in vsem sodelavkam je bila zelo všeč njena garderoba. Bila je kar nekaj let v domu, zahrbtna bolezen ji je oteževala  življenje, ki ga je imela rada.

Vsi so se poslovili v enem tednu v decembru. Zadnje dni zelo mislim na njih in obujam spomine na službena leta, ki smo jih preživeli skupaj. Bili smo kot ena družina. Življenje je neizprosno in vsak zemljan ima svoj konec.

Težko mi je, ker se življenje tako kruto izteka in nas žalosti.

Naj počivajo v miru, naj jim bo lahka slovenska in vrhniška zemljica !

Fani  Šurca