V mesecu marcu praznujemo mednarodni dan žena osmega in materinski dan 25. marca. Ker je  to mesec žena, mam, babic in deklet,  bom namenila nekaj naklonjenosti moji stari mami, ki je že davno odšla od nas. Bila je posebna ženska, rojena 1886 na Vrhniki, ime ji je bilo Elizabeta, klicali pa so jo Betka. Bila je srednje suhe rasti, oblečena vedno v dolgo krilo in oprijet oprsnik in z ruto na glavi. Lase je vedno spela  v figo. Obuvala je visoke čevlje  za zavezat. Poročena je bila z Lovrom in sta imela pet otrok, tri  sinove in dve hčerki. Najstarejši sin je bil Franck, moj oče. Rodil se je leta 1921. Družina je težko živela, revščina je bila velika. Kadar je imel kakšen od otrok rojstni dan, je mama na skrivaj spekla jajček in ga je moral pojesti v kleti, da drugi otroci niso gledali. Dedek  Lovro je prevažal pesek z vozom in konjičkom. Zelo rad je pogledal v kozarec. Še tisti dinar, ki ga je zaslužil, je šel po grlu. Zelo rad je kadil, a  bil je dobričina in  vedno nasmejan.

Ko sem bila stara dve leti, so moji starši začeli graditi hišo in mene so oddali za dve leti v varstvo k stari mami Betki. Ona je bila zelo šparovna in vsega  je bilo »škoda«. Tudi, ko je teta enkrat tedensko ribala pod v hiši, je bila  stara mama huda, da se pod uničuje. Vedno sta se kregali zaradi »škode«. Mene je hitro vzljubila, drugih ljudi ni marala in, če je kdo prišel k hiši, se je šla skrit. Rekla je: »To je pa druga kost«. Moj oče je bil njen ljubljenček in tudi on jo je imel tudi zelo rad.

Jaz sem se kar hitro privadila, saj sta me tudi teta in njen mož, ki sta živela še doma in nista imela otrok, imela   rada. Zelo sta me razvajala. Imela sem eno živo ovčko, ki sem ji rekla bacek in eno punčko iz cunj. To so bile moje igrače pri stari mami. Tudi jaz sem imela dolgo krilo do tal. Stara mama je kuhala zelje, repo, polento, žgance in močnik ter krompir.

Nekoč se je namenila v trgovino in je rekla, da gre v »breg«. Hotela sem z njo, pa mi ni dovolila. Zelo sem jokala, nato pa sem zaspala na neki polici v kuhinji. Te sestavljene police so služile za omaro. Ko se je Betka vrnila, je prinesla pol kg belega kruha od štruce. Še sedaj ga vidim. Veselje je bilo nepopisno.

Ko sta bila babica Betka in dedek Lovro skregana, sta dala po sredini zakonske postelje desko (ploh), da se nista gledala. Stara mama je bila zelo huda ženska. Ko je stari ata prišel domov z dela, se je usedel za mizo, malo pojedel in zaspal, nato pa padel pod mizo in spal na tleh. Stara mama je bila huda in dejala: »Hudič, kar naj leži pod mizo!« Ni ga  pobrala. Besedo hudič je velikokrat uporabila in jaz sem jo hitro osvojila. Še danes je v mojem besednem zakladu.

Leta so minila in vselili smo se v novo hišo. Z očetom sva večkrat šla na obisk k Betki pod Trojico. Velikokrat sva krenila čez Trojico po mehki poti. Ona je takrat že imela dodeljeno svojo sobo, ki ji je rekla »štiblc«. Bila je po cele dneve v njej. Na domačiji je ostal najmlajši sin z ženo, ki pa je babica Betka ni marala. Tudi moje mame ne. Stara mama je postajala  vedno bolj dementna in je obtoževala snaho, da ji krade. Moj oče ji je zelo lepo povedal, da to ni res, da je določene stvari založila, ki jih je potem našla. Dedek Lovro je umrl 1958. leta. Tudi stara mama si je zelo želela umreti in je vsako jutro tarnala, zakaj se je zbudila. Ko je šla spat, je bila oblečena v isto obleko, kot je bila podnevi. To se nam je zdelo čudno, a je bilo vsega  »škoda«.

Počasi je hirala, pojavil se je visok krvni tlak, prišel je zdravnik, ji predpisal tablete, ampak jih ni hotela uživati. Pač, bila je trmasta, svojeglava, ampak dobra po duši. Imela sem jo zelo rada. Moj oče pa je znal z njo komunicirati zelo lepo.

Cela družina je bila v velikem pomanjkanju, nato  se je zgodila še vojna. Moj oče je šel mlad v partizane, dve hčerki so odpeljali v Nemčijo v taborišče, kjer sta preživeli veliko trpljenja, tretji otrok Janez je padel na Štampetovem mostu  takrat, ko so ga razstrelili, najmlajši Jože je bil še skoraj otrok. Neke noči je nekdo prišel in potrkal na okno naše hiše. Oče je vstal in vprašal, kdo je in oglasil se je stric Jože. Tudi jaz sem se zbudila in vse slišala. Jože je rekel: »Mat so umrli, vstani, kap jih je zadela«. Otroci so včasih svoje starše vikali in tudi jaz sem vikala stare starše. Izteklo se je njeno žalostno življenje. Ko je ležala na odru z ruto na glavi in rože okoli nje, sem se jo bala. Slovo je bilo težko, spomini so pa ostali za vedno. Naj še naprej počiva v miru.

Šurca  Fani