Morda se še spomnite nekdanje Delikatese na Vrhniki, na vogalu Stare ceste? Sedaj je tam Doget. Ko sem končala prvo leto šolanja trgovske šole, sem tam imela prvi praktični pouk za prodajalko. Lepi spomini, ki ne bodo pozabljeni. Morala sem opraviti tudi prvi praktični izpit. Med drugimi vprašanji sem dobila tudi tole: »Koliko časa imajo hrenovke rok trajanja?« Pred izpitno komisijo sem imela tako tremo, da sem se vsa tresla, ampak izpit je bil uspešno opravljen. V izpitni komisiji so bili samo poslovodje vrhniških trgovin in naša poslovodkinja Janja. Ja, to so bili davni časi leta 1967.

Ko sem zaključila šolanje, sem bila takoj dodeljena v Delikateso. Po izpitih in burnem zaključku šolanja sem si vzela teden dni časa za počitek, ampak usoda je hotela drugače. Nekega jutra, ko sem še spala, je mama prihrumela v mojo sobo in me zbudila: »Alo, vstani in takoj v Delikateso, ker te že čakajo, ena od prodajalk je morala predčasno na porodniški dopust!« No, z mojimi počitnicami ni bilo nič.

V Delikatesi sem zelo rada delala, ker je bila  prijetna prodajalna in odlične sodelavke s poslovodkinjo na čelu. Poslovodkinja je imela na izbiro nekaj mladih izšolanih prodajalk, a izbrala je mene.

Delovni čas se je začel ob 6. uri zjutraj, za mene hudo, ker sem zelo rada spala. Takoj zjutraj sva s poslovodkinjo vzeli v roke veliko košaro in šli v pekarno, ki je bila blizu, po petdeset žemelj in par štruc kruha. To smo imeli za jutranje sendviče, ker so delavci že zgodaj hodili na delo. Pozneje so kruh pripeljali. Zjutraj smo  začele delati tudi rusko solato, ki so jo zelo oboževale stranke. Narezale smo vse vrste salam, slanine in sira in jih v skledah in pladnji postavile v prodajno vitrino. Prodajale smo tudi sladkarije, nekaj mlevskih izdelkov, pijačo, piščance itd. Seveda takrat ni bila taka izbira kot je danes, ampak stranke so bile zadovoljne.  Za tiste čase je bila ponudba dobra.

Imela sem tremo pred kakšnimi zahtevnimi strankami, posebno pred uslužbenkami iz pisarn, ki so hodile po malico. Bile so zelo zahtevne; za 20 din kruha in 5  ali 7 dag ruske solate, recimo. Ampak tega se hitro navadiš. Imam v lepem spominu neko sodelavko, ki mi je zelo pomagala pri strežbi. Ko je opazila, da sem v zagati, mi je priskočila na pomoč. Največjo tremo sem imela, če je prišel kdo od sorodnikov. Nekoč je prišla teta. Morala sem jo postreči s kranjsko klobaso, ki mi je padla v kis s kumaricami. Ona se je naredila, kot da ne vidi. Mene je bilo tako sram, da sem gledala v tla. Nekoč je prišla v trgovino poznana učiteljica in kupila 5 dag bombonov »draže kava«. Imela sem tako  tremo, da nisem znala izračunati, koliko stane 5 dag bombonov. Še danes, ko vidim to učiteljico na Vrhniki, se spomnim na neprijeten dogodek.

Prodajalna je bila odprta cel dan, tako da je bilo izmensko delo. Tudi v nedeljo dopoldne je bila Delikatesa odprta. Popoldanska ekipa je morala zvečer po zaprtju trgovine vse pomiti, počistiti, še posebno  vse stroje za rezanje. Bilo je veliko dela. Zaprli smo ob 19.uri zvečer, a domov smo šle približno ob 21:30. Sanitarna inšpekcija je bila stroga. Kar naporno je bilo.

Imeli smo tudi manjši bife, ki so ga obiskovali bolj moški. Tudi kakšno hrenovko smo jim skuhali ali navadno salamo. To je bilo še Trgovsko podjetje Vrhnika. Kar dobro smo poslovali in ljudje so radi prihajali v Delikateso. Potem se je v nekaj letih pojavil Mercator in Delikatesa je končala s svojim poslovanjem. Velika škoda se je naredila. Lahko bi bila še danes s tako poslovodkinjo kot je bila ga. Janja.

Ko danes stopim v trgovino Doget za male živali, se mi zdi tako temna, brez svetlobe, a dobro založena. Trgovina mora imeti dušo. Naša Delikatesa je bila svetla in prijetna prodajalna. Če bi se povrnila, bi bili Vrhničani zadovoljni, sem prepričana. Potrebno bi bilo dobro vodstvo, izkušene prodajalke in dobra ponudba.

Fani Šurca