Ljudje se vsakodnevno srečujemo s situacijami, na katere različno reagiramo. Lahko nas: razveselijo, užalostijo, razjezijo, prestrašijo … V tem članku bom govorila o čustvih, ki so pomemben del našega neverbalnega sporočanja.

V skupini Kapljice, kjer so otroci stari 2 do 3 leta, se že nekaj dni pogovarjamo o različnih čustvih. Preko slikanice o Piščančku Piku, avtorja Marjana Mančka, spoznavamo veselje, žalost, strah in jezo. Piščanček Pik išče svojo mamo, ki jo s pomočjo veselja na koncu tudi najde. Otroci bolj ali manj ločijo prej našteta čustva med seboj. Tudi, ko iščejo slike določenega čustva po sobi, znajo slednjega v obliki mimike in gestike tudi uprizoriti. Pri tem so zelo izvirni in naju z vzgojiteljico velikokrat spravijo v smeh. Ko se z otroki pogovarjamo o čustvih, jim z vzgojiteljico zastaviva veliko vprašanj, vezanih na to temo. Enkrat sva pogovor napeljali na to, da nama povedo, kdaj so pa oni žalostni, jezni, prestrašeni in veseli. Pri tem so bili zelo zgovorni: »Jezen sem, ko gre mami v trgovino in mi nič ne kupi. Vesela sem, ko mamice ni in imamo z očijem žurko. Žalosten sem, ko je mami huda. Strah me je, ko je nočka …« Več odgovorov, pa si lahko preberete na oknih našega vrtca, medtem ko oddajate ali pa čakate na svojega otroka.

Tudi na ravni vrtca, kljub sedanjim situacijam, zaradi katerih, smo skupine ujete vsaka v svoj »mehurček,« imam vseeno možnost, pa čeprav od daleč, opazovati tudi druge otroke in njihovo izražanje čustev. Že zjutraj, ob samem prihodu otrok v vrtec, nekateri otroci z nasmehom na obrazu stečejo v naš objem in so v pozitivnem pričakovanju, kaj jim bo prinesel današnji dan. Nekateri otroci, sploh mlajši, ki se uvajajo, pa so včasih v naša naročja predani s solzami v očeh. Ampak saj jih razumemo, kajne? Tudi nam odraslim ne bi bilo prav nič prijetno, če bi se kar naenkrat znašli v nekem neznanem okolju. Imam prav? Ob tem, bi izkoristila priliko in se zahvalila svojim sodelavkam, ki so iskreno povedano odličen kolektiv, ki ga ne srečaš povsod. Toliko ene medsebojne povezanosti, dobre volje in smeha skoraj na vsakem koraku … Kar pa je najpomembnejše, iz dneva v dan se trudijo, da bi se otroci, še potem, ko bodo odrasli radi in z veseljem spominjali samih pozitivnih trenutkov iz vrtca. Njihova dobrota se kaže vsakokrat, ko njihov objem in ustrezen stavek pripomoreta k temu, da jok na otroškem obrazu zamenja nasmeh. Dragi starši, vem, da včasih iz svojih rok oddate svojega jokajočega otroka v naše naročje in odidete v službo z negotovostjo ali se bo vaš otrok pomiril ali ne. Naj vas pomirim, s sodelavkami se trudimo, da vaš otrok v vrtcu uživa. Ko pade, ga spodbudimo, da ustane, ga stisnemo k sebi, mu namenimo ljubeznivo besedo in otrok že teče naprej, ko se med spanjem zbudi in joka, ker vas pogreša, ga stisnemo k sebi, da se pomiri, pripravljamo take dejavnosti, ki so jim zanimive in se bodo iz njih nekaj novega naučili …

S sodelavkami se trudimo, da je na otroških obrazih čim večkrat nasmeh. Saj se zavedamo, da če bodo srečni otroci, bomo posledično tudi me in vi starši, ki nam vsakodnevno zaupate svojega otroka v naše varstvo. Veselje in dobrota sta tista dva vidika, ki nas zaposlene vodita v lažje uresničevanje našega vrtčevskega poslanstva SPLETAMO DOM VESELJA IN VRETNOT.

Anja Sečnik