Bistra – Ljubljanski tramvaj ima zanimivo zgodovino. Za našo kulturno in tehniško dediščino pa ni pomemben le kot prevozno sredstvo, ki je skoraj šest desetletij drdralo po mestnih tramvajskih progah, temveč predvsem zato, ker so bili nekateri od tramvajev skonstruirani in izdelani v Sloveniji. Eno od prikolic tramvaja, ki je po ljubljanskih ulicah vozil do leta 1958, si je po novem mogoče ogledati na stalni razstavi v Tehniškem muzeju Slovenije (TMS) v Bistri. Najnovejša muzejska pridobitev predstavlja zanimiv vpogled v razvoj mestnega prometa, ki je močno zaznamoval našo prestolnico zlasti v obdobju pred drugo svetovno vojno in nekaj let po njej. Kot pravi Boris Brovinsky, kustos oddelka cestnega prometa TMS, je »kot eksponat zanimiva posebej zato, ker so jo v izvirni obliki izdelali leta 1947 v delavnicah ECŽ, predhodnika podjetja Ljubljanski potniški promet (LPP) po zamisli inženirja Dušana Krapeža.« Gre za sintezo vrhunskega slovenskega tehniškega znanja, dela in usposobljenosti, pa poudarja industrijski arheolog in strokovnjak za varstvo tehniške dediščine, dr. Tadej Brate.
Od vseh tramvajev, ki so nekoč po mestu prevažali Ljubljančane in obiskovalce mesta, se jih je ohranila le peščica, pa še ti so bili desetletja prepuščeni zobu časa. Za njihovo ohranitev si že dolga leta prizadeva dr. Tadej Brate, ki je vozila v trenutku, ko jim je grozilo uničenje, prevzel v svojo skrb in se zavzel za njihovo obnovo. Med njimi tudi za obnovo prikolice številka 126, ki je bila izdelana leta 1947 po načrtih inženirja Krapeža, lastnik vozila – LPP – pa jo je nedavno podaril Tehniškemu muzeju Slovenije. Tako je prikolica, katere notranjost je s sedeži vred skoraj povsem lesena, na ogled v stalni zbirki TMS v Bistri, kjer stoji pred »mlajšim bratom«, ljubljanskim mestnim avtobusom, t. i. zelencem. 
Prvi tramvaj, ki so ga prav za Ljubljano izdelali v Gradcu, je po ljubljanskih ulicah zapeljal že leta 1901, še v času župana Ivana Hribarja. Meščani so novo prevozno sredstvo sprva sprejeli z odprtimi rokami in ga številčno uporabljali. Že prvi dan njegove vožnje so kupili kar 6.400 vozovnic, kar je bilo za mesto, ki je takrat štelo 34.000 prebivalcev, ogromno. Ker pa je bila vožnja z njim draga, se je število potnikov sčasoma zmanjšalo.
Mesto se je čez čas širilo in potreba po prevozu se je povečevala. Zato je leta 1931 ljubljanski mestni svet kupil 15 novih tramvajev, izdelanih v Slavonskem Brodu. Vozil pa je bilo še vedno premalo, a je za nova primanjkovalo denarja. Rešitev težave je tedanji direktor podjetja ECŽ Janko Ženko videl v tem, da je povabil univerzitetnega profesorja, inženirja Feliksa Lobeta, naj naredi načrte, po katerih so v tramvajski remizi v Šiški izdelali osem novih vozil – šest leta 1939, leto kasneje pa še dve. Ti tramvaji so vozili po Ljubljani vse do njegove ukinitve leta 1958, potem pa še petnajst let v Subotici. 

Dr. Brate, ki je vedel, da po Subotici vozijo nekdanji ljubljanski tramvaji, se je ob njegovi ukinitvi v srbskem mestu leta 1973 zavzel, da jih pripeljejo nazaj v Ljubljano. To se je leto kasneje res zgodilo, vendar pa se je z vrnitvijo v Ljubljano začelo tudi njihovo propadanje. »Leta 1983, ko je bilo njihovo stanje že tako katastrofalno, da jim je grozilo uničenje, sem se temu odločno uprl. Lastnik tramvajev, današnji Ljubljanski potniški promet, mi jih je takrat preprosto podaril, češ, naj jih rešujem, kot vem in znam. Vozila so prepeljali na moj domači vrt, kjer so ostala skoraj trideset let, medtem pa sem si prizadeval, da bi se našel denar za njihovo obnovo in njihovo varstvo kot tehniška dediščina.«
Eno od prikolic, prav to, ki je zdaj na ogled v TMS, so že leta 1984 obnovili za potrebe snemanja filma Ljubezen režiserja Rajka Ranfla. »Vozilo smo postavili na gumijasta kolesa, tako da je lahko tramvaj s pomočjo vleke tovornjaka dejansko vozil po Ljubljani. Po snemanju pa smo ga vrnili na moj vrt,« pravi dr. Brate in dodaja, da je prikolico skonstruiral inženir Krapež, v remizi pa so jih leta 1947 po njegovih načrtih izdelali deset. Prikolica je del celotne kompozicije tramvaja, ki jo sestavljata pogonski voz in prikolica. Neobnovljeni pogonski voz pa še vedno stoji v delavnici LPP in čaka na obnovo.

GT, foto: Alenka Kociper