Ob premieri partizanskega  filma Preboj, ki prikazuje bitko na Menini planini, privrejo na dan spomini na pripovedi  mojega očeta, leta 1905 rojenega slovenskega Tržačana, pri 10 letih osirotelega, živečega na področju Soške fronte, med prvo svetovno vojno interniranega na Češko (Most na Litvi), zaradi članstva v Tigru  leta 1929 emigranta pred fašisti v Jugoslavijo - Slovenijo... Najprej je nekaj let živel v Ljubljani,  kjer se  je spoprijateljil s Francetom Tavčarjem-Rokom, kasnejšim generalom in v 70. letih prejšnjega stoletja poveljnikom 9. armadnega območja JLA. Ker ni dobil službe, je odšel na Štajersko in živel v Polzeli, Braslovčah, kjer je delal priložnostna dela pri kmetih in obrtnikih. Bil je izredno ročen človek.

Druga svetovna vojna ga je zatekla kot vpoklicanega rezervista artilerije, sicer pa je vojsko odslužil v letih 1923-24 v italijanski vojski, v Modeni.

Kot vemo, je ob napadu Nemčije Jugoslavija hitro kapitulirala. Kapitulirala je tudi kraljeva vojska. Od orožja se ni bilo težko posloviti, ni se pa mogel posloviti od prijatelja Gavrana, črnega vojaškega konja, ki je vlekel lahek top. Vzel ga je seboj v Braslovče in za njega tudi skrbel. Kmalu se je pridružil osvobodilnemu gibanju, delal na terenu in se spomladi 1943 pridružil partizanom. Pot v partizane ga je vodila preko Menine planine, kjer je pristal v Šlandrovi brigadi. Ker je bila v partizanih potreba po konjih, še posebno po izurjenih vojaških, se je vrnil po Gavrana. V partizanih je zaradi ročnosti vedno deloval v logistiki. Iz sestreljenih letal so izdelovali jedilne pribore, iz padal pa sanitetne potrebščine. Kaj hitro ga je našel takrat načelnik zaledja pri glavnem štabu Franc Tavčar – Rok in ga potegnil v glavni štab. Bil je vodja ene od delavnic glavnega štaba. Tam je bil tudi v neposredni bližini, ko je razneslo minomet in je za posledicami umrl komandant Stane Rozman. Tudi sam je dobil šrapnel v lice. Vedno mi je govoril: "pospravili so ga, drugače bi bilo…"

Zaradi navezanosti na konja, ki je ostal v prejšnji enoti, je večkrat poizkušal, da bi  Gavrana pripeljal v glavni štab. Toda zgodila se je bitka na Menini planini, kjer je bil Gavran zadet, borci pa sestradani in lačni…

Več kot 60 let je od tega, ko mi oče  je to pripovedoval, ko sva z navadnimi Rogovimi kolesi brez prestav iz Vrhnike prekolesarila Savinjsko in Tohinjsko dolino, prenočevala na kozolcih ali pri kmetih, ki jih je poznal še izpred vojne. Imel sem še ne 10 let.

Slišal sem besede 96 letnega komandanta Franca Severja- Franta poveljujočega bitke na Menini planini, ob premieri filma Preboj: Slovenci bodimo prijatelji.

Vid Drašček Vrhnika.