Logo MojaObčina.si

Vrhnika

DANES
10°C
-3°C
JUTRI
10°C
1°C
6322

Moje šiviljstvo

Na Vrhniki je bil organiziran šiviljski tečaj. S sodelavko sva se odločili, da se ga udeleživa, da se malo naučiva šivati. Ne vem več, kje smo imeli tečaj, samo vem, da sta dve šivilji imeli en šivalni stroj za učenje. Midve sva se usedli bolj zadaj k zadnjemu stroju. Najprej smo spoznali šivalni stroj, nato smo začeli s krojenjem: šivanjem bluze, krila in hlač. Midve s sodelavko sva to šivanje vzeli bolj za hec, se poleg veliko smejali in to sva imeli bolj za sprostitev. Ampak nekaj sva le osvojili, saj je to bil začetniški  tečaj.

Ko se je tečaj končal, sem si rekla: »No sedaj, ko nekaj znam, bo potrebno kupiti šivalni stroj.«  Kupila sem stroj »Danica«, ki ga imam še danes. Ko sem imela stroj, sem pa šivanje vzela malo bolj resno. Kupila sem tudi namizni stroj  »Ruža selektronik« z rokavnikom. Nato sem kupila še namizni »overluk« stroj. Tako se je začelo moje šivanje brez načrtov, spontano.

V kleti smo uredili sobo za šivanje. Začela sem šivati poletne haljice, »bermude« hlačke za otroke in odrasle, pižame, posteljnino, namizne prte in novoletni program, kopalne plašče iz frotirja, predpasnike. To šivanje je postalo kar obsežno, kar sploh nisem mislila. To je bilo serijsko šivanje. Prodajala sem izdelke doma in enkrat mesečno sem šla po semnjih in prodajala.  Avto sem napolnila z izdelki in šla v Postojno, Ilirsko Bistrico, Idrijo, Logatec. To je bil za mene največji užitek - poleg šivanja še prodajati, saj sem po poklicu trgovka.  Imela sem izreden smisel za prodajo in delo s strankami mi je bilo v veselje. Zelo veliko sem prodala in še dobila naročila. To so bili zelo lepi časi.

Moj mož je bil po poklicu voznik tovornjaka in vozil za IUV. Veliko je vozil po nekdanjih jugoslovanskih republikah in mi domov prinašal metrsko blago. To blago je bilo zelo kvalitetno, čisti bombaž, obstojne barve in lepi vzorci. Kupil je kar cele bale in me s tem zelo razveselil. Blago je bilo tam doli poceni. Blago sem nabavljala tudi v naših tekstilnih tovarnah.

Šivanje je postalo zelo obsežno. Dopoldne sem hodila v službo, popoldneve sem šivala in to pozno v noč. Tudi sobote in nedelje so bile za šivanje. Mama je vodila gospodinjstvo in ostala gospodinjska dela.  »Mama, hvala ti za vso pomoč,« še enkrat se ji zahvaljujem, čeprav je ni več med nami.

Šivalni stroj Danica kmalu ni bil več primeren za tako količino izdelkov, zato mi je mož predlagal, da kupiva novega. Najprej sva se odločila za industrijski »overluk«. Šla sva v Italijo. To je bilo 1. decembra 1989, sobota, ko je bil napovedan »Miting resnice« v Ljubljani. Napovedanih je bilo veliko Beograjčanov za prihod v Ljubljano. Takrat se je Slovenija že malo spogledovala z neodvisnostjo in demokracijo. Tudi v Italijanski Gorici so naju spraševali, če bo miting uspel.

Kupila sva zelo kvaliteten industrijski stroj. Zelo sem ga bila vesela. Pozneje sva kupila še industrijski navadni stroj za ravni šiv in to avstrijski. Še sedaj imam vse stroje. Z novimi, modernimi stroji je bilo užitek šivati.

Tako je moje šivanje potekalo kar nekaj let, imela sem prijavljeno popoldansko obrt. Dela je bilo zelo veliko in vse skupaj je postalo že naporno. Začela sem razmišljati, da službo pustim in odprem polno obrt, ampak si nisem upala. Služba je le služba. Več sem zaslužila s šivanjem kot s službo. Ampak strah je bil, kaj če se mi kaj zgodi, ali zdravje zagode. Res so se začele težave s hrbtenico. Kot bi slutila. Preveč je bilo sedenja, nič gibanja in nič prostega časa.

Prav hitro sem se znašla v bolnici v Valdoltri, nadeli so mi mavec od vratu do trtice. Imela sem mavčni oklep. Tako sem bila v najhujši vročini poleti  v mavcu in to pet tednov. Mojega šivanja je bilo konec. Najhuje je bilo to, ker sem morala biti brez dela in počivati, tudi živci so bili oboleli. Zdravnik v bolnici mi je rekel, če bom tako nadaljevala z delom, si lahko kar abonma priskrbim v njihovi bolnici. Še dvakrat sem potem ležala v bolnici po deset dni. Stanje se je za enkrat umirilo, 1998 sem bila v Ljubljani operirana za hernijo. Veliko hudega sem prestala s to hrbtenico in s šivanjem nisem več nadaljevala. Bila sem zadovoljna, da sem lahko opravljala službo. Marsikdo mi je rekel: »Preveč delaš, kaj pa zdravje ?«

Marsikdo, ki bo to bral, bo rekel, da sem bila pohlepna na denar. Ja, nekaj je tudi resnice, ampak jaz sem imela izredno podjetniško žilico in veliko veselja do obrti; to sem si že od nekdaj želela.

Imam štiri šivalne stroje in ne bom nobenega prodala, ker je to  del mene; spomin. Tudi ne bi veliko iztržila, ker so že stari, ampak lepo ohranjeni. Sedaj včasih še kaj zašijem kakšno malenkost za domače, ampak mi živci  ne dovolijo.

 To je bilo res lepo moje šiviljsko obdobje, ki  bi ga takoj še enkrat ponovila , če bi bila mlajša in zdrava.

Fani Šurca

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi